Lili Žagar je našla novo poslanstvo

Lili Žagar je bila zadnja leta stalnica na televizijskih zaslonih, kalila se je kot voditeljica Sveta na Kanalu A, nato je bila dolgo voditeljica številnih šovov na Planet TV, na koncu je na Planetu vodila pogovorno oddajo Dan, ko pa so jo ukinili, je Lili ostala brez projekta.

»Novi začetki. Vedno sem trdila, da te življenje postavi tja, kamor spadaš. Včasih se to zgodi zlepa, včasih zgrda. Večinoma slednje. Ker smo ljudje pač radi zasidrani v coni udobja. Zase sicer težko rečem, da sem kdaj zares bila v coni udobja, ker delo na televiziji je vse prej kot to. Z danes na jutri ne veš, kaj te čaka. Ko se projekt konča, se sprašuješ, ali je to zadnja stvar, ki si jo počel na televiziji. Beseda hvala ne obstaja. Ko je konec, si pozabljen. Do naslednjega projekta. Te bodo še kdaj poklicali, te bodo zamenjali? In ko že pride oddaja, za katero se zdi, da je to nekaj, kar bi lahko bilo dolgoročno in varno, in že celo malo okusiš tistega udobja, jo čez noč ukinejo. Seveda na to nisi pripravljen, ker ti tega nihče prej ne pove. Zahvale, stiska roke in iskrenega pogleda v oči ne dobiš. Ah, Lili, pa saj si ja navajena tega, nič novega! In takrat se je zgodil tisti prelomni trenutek: trenutek, ko sem spoznala, da moram naprej,« o koncu sodelovanja s Planet TV pravi Lili, ki pa je našla novo življenjsko poslanstvo.

Njeno življenje je na glavo obrnil povsem navaden cekar. Babičin cekar, ki nosi zgodbo, v kateri je ujetih 30 let življenja. »30 let je v tem cekarju moja babica prenašala špecerijo: kruh, mleko, sladkor, olje, pa malinovec ... Pač vse, kar se je takrat lahko kupilo v trgovini z dinarji, kasneje tudi tolarji. 30 let je bil to samo cekar. Tisti, ki je stal pod klopjo v kuhinji, kjer je vedno dišalo po pravkar kuhani turški kavi s 'šporherta' na drva. Kadar sem pogledala vanj, so bili na dnu stari pomečkani računi iz trgovine. Še tisti, na katerih je blagajničarka tipkala vsako ceno posebej. Ko ni bilo črtnih kod in avtomatskih blagajn. Med računi so bile drobtine kruha, ki se je takrat stregel le zavit v kos tankega belega papirja. Kot deklici se mi takrat ta cekar ni zdel prav nič poseben. Še več, zdel se mi je starinski in za 'stare mame'. Z njim sem ničkolikokrat tudi sama nosila špecerijo iz bližnje trgovine. Ko me je babica s cekarjem v eni in listkom v drugi roki poslala po kruh. Če bi mi kdo takrat povedal, da bo ta cekar čez 30 let moje življenje postavil na glavo, bi rekla, da je nor. Pa vendarle se 30 let kasneje zgodi prav to,« pravi Lili, ki jo je po dolgih letih ob pogledu na stari cekar prešinilo, da ga enostavno mora vzeti domov.


»In takrat se zgodba zame pravzaprav šele zares začne. Cekar, ki je tri desetletja prenašal živila, je nenadoma dobil nov pomen. V trenutku je postal moj najljubši modni dodatek, ki sem ga nosila k vsemu in povsod. Šele takrat sem pravzaprav zares razumela Jane Birkin, ki je svojo košaro postavila na modni zemljevid, ko jo je kombinirala z vsem, kar je oblekla, celo rdeča preproga v Cannesu ji ni preprečila, da je ne bi samozavestno nosila poleg večerne cocktail oblekice,« pove nekdanja voditeljica. V njeni glavi so se začele rojevati ideje, kaj vse bi še lahko iz tega cekarja nastalo, kako bi lahko obdržala njegov šarm in brezčasnost ter mu hkrati dodala ščepec sodobnega. »Pa sem začela skicirati. Čisto za hec, za zabavo in zgolj iz radovednosti. In nisem si niti predstavljala, da bo ta zabava kmalu postala tako vznemirljiva. Zvezek se je polnil z idejami. In bolj ko se je polnil, večja je postajala želja, da eno od skic (nekoč) realiziram. In potem je prišla tista skica. Tista, ki mi je zamajala tla pod nogami. Ko sem jo narisala, sem v trenutku vedela, da je to torbica, ki jo želim imeti! In od tu dalje so se stvari začele samo še zlagati. Ponosno lahko povem, da sem ustvarila kolekcijo torbic iz koruznega ličja in usnja. Združila sem slovensko tradicijo, kulturno dediščino in sodobne trende v en modni kos,« o svojih torbicah pravi Lili. Vsaka je ročno spletena v Prekmurju iz slovenskega koruznega ličja. Pove še, da za pletenje vsake torbice potrebujejo približno en dan in še dodatni dan, da se torbica na lesenem modelu posuši. »To je kos edinstvene umetnosti in tradicije, ki nosi svojo zgodbo, v katero je vloženo ogromno truda in ljubezni. Gre za tradicijo, ki se prenaša iz roda v rod, vendar počasi izumira, saj je pri nas le še peščica žensk, ki to obvlada. Tukaj ni masovne proizvodnje. Vsaka torbica je unikat. Vsaka je malce drugačna in zato tako posebna,« ponosno pove o svojem novem projektu.