Mariborski plesalci navdušili s trojčkom predstav
Leva desna, leva desna prinaša nabor koreografij Gaja Žmavca, Edwarda Cluga in Alexandra Ekmana. Čeprav je Žmavc že navduševal s svojimi koreografijami, se je tokrat krstno prestavil v daljši uprizoritvi.
Odpri galerijo
Tetiana Svetlična nas je navdušila s plesnim nastopom in kostumografijo. FOTO: Tiberiu Marta
V petek, 2. marca, je bila v SNG Maribor težko pričakovana premiera plesnega trojčka Leva desna, leva desna. Mariborski baletniki so nam predstavili tri koreografije: Maestro Gaja Žmavca, Hill Harper's dream Edwarda Cluga (praizvedba 2013, Opernhaus Zürich) in Left Right Left Right Alexandra Ekmana (praizvedba 2012, Lucent Danstheater). Izjemni plesni večer je le utrdil domač primat mariborskega baleta, ki ima izjemno generacijo plesalcev in koreografov, njihove prestave pa spadajo v sam vrh mednarodne plesne produkcije. Clug in Ekman sta že mednarodno uveljavljena koreografa, zato nas je toliko bolj navdušil nastop Gaja Žmavca, mladega baletnega plesalca in člana ansambla SNG Maribor, ki se nam je tokrat prvič predstavil z večjim koreografskim projektom.
Predstava Maestro je bila na vrsti prva in nas je odlično popeljala v plesni večer. Po kakovosti in domiselnosti je bila enakovredna in zasluženo prisotna na tem mariborskem prazniku plesa. Razveselilo nas je spoznanje, da se tudi med plesalci mlajše generacije kalijo vrhunski koreografi. Žmavc nam je zaupal, da je bil od nekdaj očaran nad vizualno podobo simfoničnega orkestra. »Masa ljudi, ki se giba in diha skupaj kot eno telo. In seveda dirigenti, ki skozi manipulacijo in popolno kontrolo obvladujejo ta čudoviti, ampak zelo kompleksni glasbeni stroj. To se mi je zdelo popolno koreografsko izhodišče.«
Gledalce je navdušil uvodni del, ki ga je poimenoval Kreacija in se je odvijal v popolni tišini, v kateri sta plesala Maestro in njegova Muza (Tetiana Svetlična). »Vsaka glasba se začne in konča s tišino. Brez tišine ni zvoka. Soočenje dirigenta, njegove kreacije in Muze brez vsakega balasta. Tudi kot ustvarjalec se moraš na koncu vedno sam soočiti z lastno kreacijo. Zato ta skoraj 15-minutni prizor brez zvoka deluje intimno in prvinsko, saj ničesar ne skriva. V tišini se kot plesalec zelo izpostaviš, slišiš in čutiš publiko in publika čuti tebe z vsem, kar se ti dogaja na odru.
V tem delu se zato posebno izrazi neka agonija v iskanju zvoka in fizična erotika Muze, ki zapelje in odpelje dirigenta –kreatorja v novi svet,« pravi Gaj in dodaja, da je bil zanj največji izziv srednji del predstave Simfonija. »Šlo je za vprašanje, kako uprizoriti orkester skozi ples in kako se srečati z glasbo Dvořáka. Simfonijo sem si predstavljal kot vizualizacijo glasbe, kot fantazijske podobe, ki se nam rišejo ob poslušanju. Tudi moje prvo soočenje s 26 plesalci je bilo zame velik izziv. Pomemben mi je bil tudi režijski kontrast, ki jasno zariše spremembo med realnostjo in fantazijo. Predstava se namreč v predstavi dvakrat konča in dvakrat začne. To je bila moja zavedna odločitev, ki pa je predstavljala tveganje. Če kaj prekineš, moraš imeti razlog. Zakaj končati in začeti spet znova... Presenečen sem bil, kako je publika dobro razumela to idejo in jo sprejela kot nekaj naravnega.« Ustvarjalni tandem Svetlična-Žmavc je nedvomno v ustvarjalnem naletu, zdaj se že pripravljata na prihajajoče projekte. »Zgodba z Maestrom še ni končana. Ta koncept me še vedno preganja in odpira nove zamisli. Mislim, da se bom k Maestru še vrnil, morda v drugi obliki. Če bo le prišla muza,« je sklenil Žmavc.
Gaj Žmavc se je dokazal kot zrel in premišljen koreograf. FOTO: Tiberiu Marta
Predstava Maestro je bila na vrsti prva in nas je odlično popeljala v plesni večer. Po kakovosti in domiselnosti je bila enakovredna in zasluženo prisotna na tem mariborskem prazniku plesa. Razveselilo nas je spoznanje, da se tudi med plesalci mlajše generacije kalijo vrhunski koreografi. Žmavc nam je zaupal, da je bil od nekdaj očaran nad vizualno podobo simfoničnega orkestra. »Masa ljudi, ki se giba in diha skupaj kot eno telo. In seveda dirigenti, ki skozi manipulacijo in popolno kontrolo obvladujejo ta čudoviti, ampak zelo kompleksni glasbeni stroj. To se mi je zdelo popolno koreografsko izhodišče.«
Muza doma in na odru»Tetiana Svetlična je moja muza v predstavi pa tudi v mojem življenju. Ta projekt se ne bi zgodil brez nje. Je odlična plesalka in ustvarjalka in predmet moje fascinacije. Je oseba, ki ji popolnoma zaupam, tudi kar se tiče koreografskih in režijskih odločitev. Zato je ona zaslužna za prelepo kostumografijo in vse drugo, kar naredi predstavo. Sva tandem, ki se je zgodil povsem spontano. Hvaležen sem, da sva se našla in da skupaj gradiva svojo ustvarjalno pot. Marko Japelj in Tomaž Premzl sta poskrbela za prelepo scenografijo in luč. Imam pa še eno čudovito osebo v svoji ekipi, in to je režiserka, montažerka in snemalka Vida Kaučič, ki skrbi za najino promocijo na spletu in s katero s Tetiano sodelujeva že več let. «
Gledalce je navdušil uvodni del, ki ga je poimenoval Kreacija in se je odvijal v popolni tišini, v kateri sta plesala Maestro in njegova Muza (Tetiana Svetlična). »Vsaka glasba se začne in konča s tišino. Brez tišine ni zvoka. Soočenje dirigenta, njegove kreacije in Muze brez vsakega balasta. Tudi kot ustvarjalec se moraš na koncu vedno sam soočiti z lastno kreacijo. Zato ta skoraj 15-minutni prizor brez zvoka deluje intimno in prvinsko, saj ničesar ne skriva. V tišini se kot plesalec zelo izpostaviš, slišiš in čutiš publiko in publika čuti tebe z vsem, kar se ti dogaja na odru.
Hill Harper's Dream z glasbo Milka Lazarja. FOTO: Tiberiu Marta
V tem delu se zato posebno izrazi neka agonija v iskanju zvoka in fizična erotika Muze, ki zapelje in odpelje dirigenta –kreatorja v novi svet,« pravi Gaj in dodaja, da je bil zanj največji izziv srednji del predstave Simfonija. »Šlo je za vprašanje, kako uprizoriti orkester skozi ples in kako se srečati z glasbo Dvořáka. Simfonijo sem si predstavljal kot vizualizacijo glasbe, kot fantazijske podobe, ki se nam rišejo ob poslušanju. Tudi moje prvo soočenje s 26 plesalci je bilo zame velik izziv. Pomemben mi je bil tudi režijski kontrast, ki jasno zariše spremembo med realnostjo in fantazijo. Predstava se namreč v predstavi dvakrat konča in dvakrat začne. To je bila moja zavedna odločitev, ki pa je predstavljala tveganje. Če kaj prekineš, moraš imeti razlog. Zakaj končati in začeti spet znova... Presenečen sem bil, kako je publika dobro razumela to idejo in jo sprejela kot nekaj naravnega.« Ustvarjalni tandem Svetlična-Žmavc je nedvomno v ustvarjalnem naletu, zdaj se že pripravljata na prihajajoče projekte. »Zgodba z Maestrom še ni končana. Ta koncept me še vedno preganja in odpira nove zamisli. Mislim, da se bom k Maestru še vrnil, morda v drugi obliki. Če bo le prišla muza,« je sklenil Žmavc.
