Med samuraji tudi socialno ogroženi otroci

Med dobrodelno aktivnimi slovenskimi znanimi obrazi je tudi raper in mojster borilnih veščin Denis Porčič - Chorchyp. Tokrat je pomoč ponudil otrokom iz socialno šibkejših družin, ki pa so za to morali nekaj tudi storiti oziroma se nečesa naučiti. Minuli konec tedna je organiziral tridnevni Poletni Samurai kamp v Kranjski Gori za otroke, stare od sedem do štirinajst let, tam jih je obiskal tudi zmagovalec Kmetije Franko Bajc.

Kot je že iz naziva dogodka razvidno, ni šlo za počitniško lenarjenje, ampak razgiban vikend. Pripravili so treninge in spoznavanje borilnih veščin, njihovo zgodovino, mentalne treninge, ki so motivacija tudi za lažje in boljše učenje v šoli, učenje tujih jezikov, ustvarjalne delavnice in še marsikaj drugega. Eden glavnih ciljev je bilo otrokom približati borilni šport, jih naučiti socialnih spretnosti, kot so disciplina, spoštovanje, sodelovanje, zdrava tekmovalnost, pripadnost ekipi, komunikacija in odgovornost.

»Želimo jih naučiti sprejemati sebe in druge, ponuditi zabavno, poučno, športno in ustvarjalno preživljanje aktivnega vikenda. Otroci so zame nekaj najbolj iskrenega in nepokvarjenega. Zato mi je v užitek delati z njimi, čeprav je na treningih v resnici dvakrat več dela kot z odraslimi. A mi vrnejo vso vloženo energijo, ko me objamejo, ko se zatečejo k meni v težavah ali potrebujejo nasvet, in ko vidim, da sem jim velik vzor, to je res neprecenljivo. Moj odnos do otrok je predvsem zabaven in tudi mladostniški, saj se zavedam, da si tako veliko več zapomnijo, kot če bi bilo učenje dolgočasno,« pravi Denis.

Čeprav se z otroki zelo dobro razume, vedno vzpostavi tudi avtoriteto. »Da se ve, kdo je šef! Pokazati jim hočem, da je učenje lahko tudi zabavno, da je vredno poslušati starejše ter da so ušesa in glava naše najmočnejše orožje. Borilne veščine niso zgolj udarci, kdo je močnejši, kdo zmaga in kdo izgubi, ampak so življenje, najboljši šport, ki ti pomaga doseči cilje. Seveda na kampu tudi želim pokazati, kako smo mladi in starejši lahko povezani in skupaj uživamo,« še doda Denis. Kakšno pa je njegovo stališče do moderne tehnike, ki jo šolarji prinesejo s seboj?

»Seveda imajo telefone, ampak jim dovolimo uporabo samo v določenem času in za posebne namene, predvsem učne in povezane s tistim, s čimer se ukvarjamo na taboru. Otrokom želimo povedati tudi, da ni vse tako lepo, kot je videti na družabnih omrežjih, in da so lahko nekatere zadeve zavajajoče. Želimo jih učiti zavedanja realnega življenja. Res pa je, da kaj veliko časa za telefone na kampu niso imeli,« pravi. Kako je, s telefoni ali brez, biti kos tolikšnemu številu otrok?

»Pri meni vse poteka po principu nagrada in kazen. Ko ne poslušajo, jih čakajo vojaški poskoki ali pa zelo težak trening, ko so pridni, pa jih vedno čaka nagrada. Zanje je to vesela igra, a sem jo sestavil tako, da se v resnici tudi urijo v reakciji, tehniki, refleksih, hitrosti, a se tega sploh ne zavedajo. Ravno nagrade in zabavne stvari jih najbolj motivirajo. Najbolj me veseli, ko vidim napredek, pa ko me iskreno objamejo ali se razveselijo moje družbe,« pove ganjeno.


Pri delu z otroki zahteva poslušnost, upoštevanje navodil in disciplino, saj delo pomeni tudi veliko odgovornost. Na taborih je ugotovil, da so otroci precej poslušni, a tudi manj spoštljivi do starejših kot generacije pred njimi. »Mi smo zelo spoštovali starejše, bolj smo cenili, kar smo imeli, predvsem pa smo imeli drugačne vrednote,« meni.