Miša Molk v solzah: Ni te več, ljubi moj. Kaj bi dala, da bi slišal te verze (FOTO)
Številni kolegi, oboževalci in prijatelji se še poslavljajo od pokojnega legendarnega režiserja Vincija Vogua Anžlovarja. Poklanjajo se mu s toplimi besedami in izrazi hvaležnosti za njegovi neprecenljivi prispevek k slovenski kulturi. Globok pečat je pustil tudi na upokojeni voditeljici Miši Molk in igralki Tanji Ribič, ki sta se z ganljivimi besedami odzvali na njegovo smrt.
Miša Molk je obiskala premiero njegovega filma Tartinijev ključ, ki je bila oktobra. Takrat je zapisala, da ji je Anžlovar z roko nakazal, kam naj sede. »Mi je z roko nakazal, kam naj se usedem. In seveda sem se z veseljem posadila na njegovo nogo. In sem ga vprašala, ali me lahko potreplja po ta zadnji ... in je nekajkrat to tudi storil. Od tu najin nasmeh. Rada imam tega jeznoriteža, ki je posnel čudovit film o iznajdljivosti, pogumnosti in zvedavosti mul in mulcev,« je zapisala na facebooku.
Ob njegovem slovesu pa mu je Molkova na facebooku namenila naslednje besede:
»Ljubi moj! Pogosto si bolje sanjal, kot živel. Ampak življenje je prehitelo sanje. Prehitro je šlo. Res, prehitro. Odšlo. Še na en objem sem čakala, prepričana, da se še enkrat skupaj že komu ali čemu nareživa. Na tisti objem sem čakala po projekciji digitalizirane Babice, ki gre na jug. Ti si odšel prej. V vesolje. Upam, ja ... močno upam, da tudi mirno in brez bolečin. Škoda, da nisva uspela še kakšne 'razdreti'; to nama je dobro šlo. Pa tudi z besedami in objemi nagraditi ljudi. Včasih nisva bila istih misli, a vedno naju je rešil humor.
Ah, pa komu zdaj to sploh pišem ... Ni te več, ljubi moj ... Fizično te ni več. Si pa tu, močno si tu. In boš ostal. Cmerava sem in ti bi me razumel. Seveda komaj takrat, ko bi te prepričala. Hvala ti za zaupanje in za vse, kar si ustvaril. Otroci smo s tabo! In iščemo zaklade.
Pripisujem še tale verz. Kaj bi dala, da bi ga Vinči tudi slišal ali prebral ...:
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu …?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
/Svetlana Makarovič/
Tanja Ribič: »Kot da nisi odšel prezgodaj, kot da si živel sto let, poglej, kaj vse je ostalo za tabo! Se sploh zavedaš? Po mojem ne. Premalo si se zavedal, kaj si, kako čudovit si. Tvoje srce je bilo strastno, le do sebe premalo usmiljeno. Pogumno za velika dejanja, otročje za neumnosti, rahločutno za najsubtilnejše pojave. Se spomniš, kako si me presenetil na Brniku pred odhodom na Evrovizijo? Se spomniš, kako si nas razveselil na Zalini promociji njene prve pesniške zbirke in nam s svojim navdušenjem vsem prilepil krila. Znal si se veseliti. Predvsem za druge. Znal si imeti rad. Predvsem druge, a ne zastonj. Odšel si objet s toliko ljubezni! In tvoji lepi otroci bodo tvojo ljubezen nosili naprej po planetu … Ponosna in žalostna sem, da imam zadnjo repliko v tvojem zadnjem filmu. Dal si mi posebno mesto. Tako kot ga imaš ti v mojem srcu.«
