VES ČAS V BOLNIŠNICI
Mojca Fatur spregovorila o trpljenju v svojem otroštvu
»Še kako smo vedeli, kdaj se je smrt splazila skozi špranjo pod vrati z zeleno zavesico.«
Odpri galerijo
Mojca Fatur. FOTO: Facebook, osebni arhiv
Slovenska gledališka in filmska igralka Mojca Fatur je na facebooku razkrila, kaj je doživljala kot otrok, in hkrati opozorila, da so otroci zelo dojemljivi in da jim težko kaj skrijemo (nelektorirano).
»Tale fotografija je bila posneta v času, ko sem se zdravila za aplastično anemijo. Med 4. in 6. letom sem večino časa preživela na hematološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani. Čeprav so mi čisto vsak dan jemali kri, čeprav sem na 14 dni prejemala transfuzijo, čeprav so mi naredili nič koliko punkcij kostnega mozga, čeprav veliko bolnišničnih prijateljčkov ni preživelo... imam na tiste dni kljub temu lepe spomine. Zdravnice in medicinske sestre so poskrbele, da smo se počutili kot ena velika družina. Ob vseh težkih situacijah, so vedno našle čas, da so nas obsipale s pozornostjo in ljubeznijo.Otroci smo dobro vedeli, kdaj nas bo kdo zapustil. Takrat so okence na vratih sobe zagrnili z zeleno zavesico. Posedli smo se na tla pred sobo in tiho čakali. Odrasli so se tolažili z mislijo, da nam je marsikaj prišparano, ker kot otroci še ne razumemo vsega. Nikoli ne podcenjuj otrokovega dojemanja! Res da intelektualno še ni tako zrel, a stvari zaznava na popolnoma drugih nivojih. Še kako smo vedeli, kdaj se je smrt splazila skozi špranjo pod vrati z zeleno zavesico. Takrat je na oddelek legla čudna tihota. Hladna in odmaknjena. Čeprav se je osebje trudilo, da bi stvari izgledale vsakdanje, smo čutili, kako globoko se jih je izguba vsakega otroka dotaknila.«
Mojca tudi piše, da je neverjetno, da v Sloveniji le stežka kupijo medicinsko napravo za nekaj več kot pol milijona evrov, ki bi lahko reševala življenja, zato prosi za pomoč pri zbiranju denarja za napravo za zdravljenje s celično tehnologijo CAR-T.
»Tale fotografija je bila posneta v času, ko sem se zdravila za aplastično anemijo. Med 4. in 6. letom sem večino časa preživela na hematološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani. Čeprav so mi čisto vsak dan jemali kri, čeprav sem na 14 dni prejemala transfuzijo, čeprav so mi naredili nič koliko punkcij kostnega mozga, čeprav veliko bolnišničnih prijateljčkov ni preživelo... imam na tiste dni kljub temu lepe spomine. Zdravnice in medicinske sestre so poskrbele, da smo se počutili kot ena velika družina. Ob vseh težkih situacijah, so vedno našle čas, da so nas obsipale s pozornostjo in ljubeznijo.Otroci smo dobro vedeli, kdaj nas bo kdo zapustil. Takrat so okence na vratih sobe zagrnili z zeleno zavesico. Posedli smo se na tla pred sobo in tiho čakali. Odrasli so se tolažili z mislijo, da nam je marsikaj prišparano, ker kot otroci še ne razumemo vsega. Nikoli ne podcenjuj otrokovega dojemanja! Res da intelektualno še ni tako zrel, a stvari zaznava na popolnoma drugih nivojih. Še kako smo vedeli, kdaj se je smrt splazila skozi špranjo pod vrati z zeleno zavesico. Takrat je na oddelek legla čudna tihota. Hladna in odmaknjena. Čeprav se je osebje trudilo, da bi stvari izgledale vsakdanje, smo čutili, kako globoko se jih je izguba vsakega otroka dotaknila.«
Mojca tudi piše, da je neverjetno, da v Sloveniji le stežka kupijo medicinsko napravo za nekaj več kot pol milijona evrov, ki bi lahko reševala življenja, zato prosi za pomoč pri zbiranju denarja za napravo za zdravljenje s celično tehnologijo CAR-T.
