SAŠO DOBNIK
Na Hrvaškem podkupil natakarja
Šegavi gasilec Sašo iz televizijskega šova Pri Črnem Petru se je ravnokar vrnil z dopusta. Ni zdržal, da tudi v lepi njihovi ne bi kakšne ušpičil.
Odpri galerijo
Veliko je bilo neprimernih opazk, a Sašo se s hudobnimi jeziki noče ukvarjati. FOTO: Čerič
Če bi v Sloveniji iskali najbolj znanega gasilca, bržkone ne bi bilo težav. Sicer ni pravi gasilec, ampak ga upodablja na televizijskih zaslonih. A ob omembi gasilca marsikdo najprej pomisli na Saša Dobnika. Humorista, ki v vlogi gasilca z istim imenom nastopa v oddaji Pri Črnem Petru. Drug drugemu sta nekaj dala. Očitno gre za odlično kombinacijo, saj Dobnika mnogi preprosto enačijo s televizijskim likom.
Nič se ne motimo, če rečemo, da vas poznamo predvsem po televizijskem gasilskem liku. Je tovrstna prepoznavnost oziroma celo enačenje moteča?
Lik je postal del mene že prej, v oddaji Na zdravje. Avtor Jože Potrebuješ je zadel v polno. Lik je jaz v zelo veliki meri, saj mi vsi, ki me osebno ne poznajo, rečejo: Ooo, gasilec Sašo. Načeloma me ne moti, le včasih, ko kdo pripomni, da sem premajhen za gasilca in podobno. A se le nasmejim in si mislim svoje. Glede enačenja pa … Vedno se lahko zgodi. Če ne pri tej, pa pri kateri drugi vlogi. Prelevitev v nekoga drugega je bistvo igralstva.
Pravite, da je gasilski Sašo velik del vašega resničnega jaza. Ste soavtor lika? Sodelujete pri scenariju?
Nadgrajujemo ga skupaj. Idejni avtor je Potrebuješ. Pri scenariju vsak da kakšno idejo, glavno besedo pa imajo drugi, ne jaz. Glavni so Jože, Sašo Đukić in Jasna Kuljaj. Ekipa je široka in izkušena, Produkcija Pamervision, Jože in drugi so profesionalci, ki točno vedo, kaj počnejo. Moja glavna naloga pa je čim bolje odigrati.
V prvi vrsti ste humorist. Kako je danes, v teh razmerah, v smeh spravljati Slovence? Se vam zdi, da imamo smisel za humor? In kakšnega?
To delo mi je pisano na kožo. Skozi humor sem jaz jaz. Zelo razgibano je. V teh razmerah je res malo težje, nagnali so nam strah v kosti, a mislim, da se Slovenci radi šalimo. Imamo smisel za humor. Raje pa se norčujemo iz drugih, kot da slišimo kakšen vic na svoj račun. Glede mene pa se mi zdi, da je ljudem najbolj všeč, če se ponorčujem tudi na svoj račun.
Zase ste večkrat rekli, da ste resda manjše rasti, a opazni.
Da. Ker tako je in ker tako mora biti. Drugače ni nič, hehe!
Oprimete se tudi pevskega mikrofona. Letos ste posneli priredbi dveh skladb drugih izvajalcev in ju naslovili Slivovka in Nedolžen.
Moja ljubezen je glasba že od četrtega leta, ko sem poprijel za harmoniko, 18 let sem bil v ansamblu in ne morem iz svoje kože, da se ne bi lotil česa norega, drugačnega. Naslovi morajo biti taki, saj ljudi to pritegne, pri meni pa še sploh rečejo, kaj je mali spet norega skup spravo. Vedno pravim, da je v glasbenem svetu zelo priporočljivo, da hodiš po svoji poti in si drugačen od drugih. Kot humorist moram imeti hudomušna besedila.
Razmišljate, da bi se resneje ali aktivneje spet lotili glasbe? Lastnih skladb in podobno?
V načrtu imam izdati zgoščenko kot gasilec Sašo, tudi avtorske skladbe bodo na njej. Ti coverji mi zdaj čisto odgovarjajo. S Poskočnimi sem v stiku, da bi naredil še eno na njihovo Madam, pa z Dejanom Vunjakom sva govorila in sem dobil zeleno luč.
Priredba Slivovka ni naključje, saj se ukvarjate tudi s proizvodnjo te pijače.
Ne kuham je, hehe, sva pa s prijateljem začela linijo pijač dean king gin. To je najina znamka. Nobena reklama ne škodi, pa sem si, malo preden sva jo dala na trg, rekel, da bi o tem še zapel.
Pred dnevi ste se vrnili s počitnic. Menda ste tam ušpičili nenavadno reklamno potezo za svojo pijačo.
Ne menda, ampak kar res, hehe. S prijateljem sva na Hrvaškem v hotelu, v katerem sva bila nastanjena, podkupila natakarja. Dala sva mu 100 kun, da nama je ves dan nosil moj dean king gin. Pijačo bi si lahko natakala sama, ampak tako sva bila videti kot večja frajerja, hehe! Natakarjev šef si je ob koncu delovnega časa in obračunu prometa sicer belil glavo z logiko in obračunom. Ni in ni mu šlo skupaj, kako je prometa od naju za le 170 kun, natakar pa nama je pijačo nosil vse popoldne. Ampak mi trije, se pravi natakar in midva, smo bili zadovoljni. On je dodatno zaslužil, midva pa sva pila najboljši džin, bila videti kot frajerja, pa še reklamo sva imela poceni.
Pri vašem delu in tudi na splošno se srečujete s predsodki zaradi velikosti.
Rekel bi, da je prav to, da sem majhen, zaznamovalo mojo pot in stvari, s katerimi se ukvarjam. Prav zato sem poseben ali, bom rekel, zanimiv. Kar imaš in kar ti je dano, je pač treba uporabiti. Je bilo pa veliko neprimernih opazk in nesramnosti, Slovenci smo mojstri v tem, a se s hudobnimi jeziki ne ukvarjam. Delam svoje delo in to me osrečuje.
Ob neki priložnosti ste o svoji višini denimo rekli, da niste majhni, ampak ravno prav veliki, da ženske dosežete tja, kamor je treba. Je odzvati se šaljivo na svoj račun težko?
Res sem ravno prav velik, raztegniti se ne morem in tudi zrasel ne bom več. To, da punce dosežem tam, kjer je najbolj fino, je res, haha. Sicer pa nikoli nisem imel s tem težav, jezik reši marsikaj. In tega, mislim, znam sukati! Na koncu rečem, katera bi pa imela srce, da tako majhnemu reče ne, hahaha. To vedno vžge!
Ste navdušen nogometni navijač, na tekme hodite tudi v tujino. Ste kdaj resneje trenirali nogomet? Morda sanjali o poklicni poti?
Kot navdušen navijač Maribora rad hodim na tekme tudi v tujino. Rad imam tudi Crveno zvezdo. Treniral sem in bil dober v mlajših selekcijah. Seveda sem sanjal, da bi nekoč bil kot Ronaldo, pri 12 sem se pa odločil za ansambel in glasbo. Verjetno pa tako dober, da bi mi uspelo v profesionalnem nogometu, nisem bil. Pri nas je tudi veliko težje biti profesionalni nogometaš kot denimo v tujini.
Vaša velika ljubezen, če tako rečeva, je Srbija, predvsem Beograd. Zakaj?
Da, res je. Od vseh delov sveta imam najraje Balkan. Srbija nima morja, zato pa vrsto drugih zanimivosti, prijazne ljudi, kulinarične dobrote … Že marsikje sem bil, a Beograd je preprosto moje mesto. Ima nekaj posebnega, vsaj zame. Rad se vračam. Zelo mi je všeč Kalemegdan. Znamenita nekdanja trdnjava na mogočnem sotočju Save in Donave me je podobno kot številne druge osupnila. Destinacija je preprosto veličastna in eden najbolj znanih beograjskih predelov. Beograd ima tudi zanimivo nočno življenje. Najbolj pa mi je seveda všeč Marakana, sloviti nogometni stadion Crvene zvezde.
Vaš hobi je ribolov. Je ta, po mnenju mnogih dolgočasna dejavnost, za človeka, kot ste vi?
Je. Ker vsak človek ne glede na to, kaj dela in kakšnega značaja je, mora imeti čas tudi zase. Da se odklopi, da napolni baterije, se spočije, umakne. Ribolov je eden od odličnih načinov za to in za druženje s samim sabo. Najbrž pa je res, da ni za vsakogar. Sicer bi lahko rekel, da sem človek, ki mu ni nikoli dolgčas. Zelo rad se družim tudi s prijatelji, gledam televizijo … Vedno se kaj najde.
Nič se ne motimo, če rečemo, da vas poznamo predvsem po televizijskem gasilskem liku. Je tovrstna prepoznavnost oziroma celo enačenje moteča?
Lik je postal del mene že prej, v oddaji Na zdravje. Avtor Jože Potrebuješ je zadel v polno. Lik je jaz v zelo veliki meri, saj mi vsi, ki me osebno ne poznajo, rečejo: Ooo, gasilec Sašo. Načeloma me ne moti, le včasih, ko kdo pripomni, da sem premajhen za gasilca in podobno. A se le nasmejim in si mislim svoje. Glede enačenja pa … Vedno se lahko zgodi. Če ne pri tej, pa pri kateri drugi vlogi. Prelevitev v nekoga drugega je bistvo igralstva.
Pravite, da je gasilski Sašo velik del vašega resničnega jaza. Ste soavtor lika? Sodelujete pri scenariju?
Nadgrajujemo ga skupaj. Idejni avtor je Potrebuješ. Pri scenariju vsak da kakšno idejo, glavno besedo pa imajo drugi, ne jaz. Glavni so Jože, Sašo Đukić in Jasna Kuljaj. Ekipa je široka in izkušena, Produkcija Pamervision, Jože in drugi so profesionalci, ki točno vedo, kaj počnejo. Moja glavna naloga pa je čim bolje odigrati.
Ljudem je najbolj všeč, če se ponorčujem na svoj račun.
V prvi vrsti ste humorist. Kako je danes, v teh razmerah, v smeh spravljati Slovence? Se vam zdi, da imamo smisel za humor? In kakšnega?
To delo mi je pisano na kožo. Skozi humor sem jaz jaz. Zelo razgibano je. V teh razmerah je res malo težje, nagnali so nam strah v kosti, a mislim, da se Slovenci radi šalimo. Imamo smisel za humor. Raje pa se norčujemo iz drugih, kot da slišimo kakšen vic na svoj račun. Glede mene pa se mi zdi, da je ljudem najbolj všeč, če se ponorčujem tudi na svoj račun.
Zase ste večkrat rekli, da ste resda manjše rasti, a opazni.
Da. Ker tako je in ker tako mora biti. Drugače ni nič, hehe!
Oprimete se tudi pevskega mikrofona. Letos ste posneli priredbi dveh skladb drugih izvajalcev in ju naslovili Slivovka in Nedolžen.
Moja ljubezen je glasba že od četrtega leta, ko sem poprijel za harmoniko, 18 let sem bil v ansamblu in ne morem iz svoje kože, da se ne bi lotil česa norega, drugačnega. Naslovi morajo biti taki, saj ljudi to pritegne, pri meni pa še sploh rečejo, kaj je mali spet norega skup spravo. Vedno pravim, da je v glasbenem svetu zelo priporočljivo, da hodiš po svoji poti in si drugačen od drugih. Kot humorist moram imeti hudomušna besedila.
Razmišljate, da bi se resneje ali aktivneje spet lotili glasbe? Lastnih skladb in podobno?
V načrtu imam izdati zgoščenko kot gasilec Sašo, tudi avtorske skladbe bodo na njej. Ti coverji mi zdaj čisto odgovarjajo. S Poskočnimi sem v stiku, da bi naredil še eno na njihovo Madam, pa z Dejanom Vunjakom sva govorila in sem dobil zeleno luč.
Priredba Slivovka ni naključje, saj se ukvarjate tudi s proizvodnjo te pijače.
Ne kuham je, hehe, sva pa s prijateljem začela linijo pijač dean king gin. To je najina znamka. Nobena reklama ne škodi, pa sem si, malo preden sva jo dala na trg, rekel, da bi o tem še zapel.
Pred dnevi ste se vrnili s počitnic. Menda ste tam ušpičili nenavadno reklamno potezo za svojo pijačo.
Ne menda, ampak kar res, hehe. S prijateljem sva na Hrvaškem v hotelu, v katerem sva bila nastanjena, podkupila natakarja. Dala sva mu 100 kun, da nama je ves dan nosil moj dean king gin. Pijačo bi si lahko natakala sama, ampak tako sva bila videti kot večja frajerja, hehe! Natakarjev šef si je ob koncu delovnega časa in obračunu prometa sicer belil glavo z logiko in obračunom. Ni in ni mu šlo skupaj, kako je prometa od naju za le 170 kun, natakar pa nama je pijačo nosil vse popoldne. Ampak mi trije, se pravi natakar in midva, smo bili zadovoljni. On je dodatno zaslužil, midva pa sva pila najboljši džin, bila videti kot frajerja, pa še reklamo sva imela poceni.
Ni in ni mu šlo skupaj, kako je prometa od naju za le 170 kun.
Pri vašem delu in tudi na splošno se srečujete s predsodki zaradi velikosti.
Rekel bi, da je prav to, da sem majhen, zaznamovalo mojo pot in stvari, s katerimi se ukvarjam. Prav zato sem poseben ali, bom rekel, zanimiv. Kar imaš in kar ti je dano, je pač treba uporabiti. Je bilo pa veliko neprimernih opazk in nesramnosti, Slovenci smo mojstri v tem, a se s hudobnimi jeziki ne ukvarjam. Delam svoje delo in to me osrečuje.
Ob neki priložnosti ste o svoji višini denimo rekli, da niste majhni, ampak ravno prav veliki, da ženske dosežete tja, kamor je treba. Je odzvati se šaljivo na svoj račun težko?
Res sem ravno prav velik, raztegniti se ne morem in tudi zrasel ne bom več. To, da punce dosežem tam, kjer je najbolj fino, je res, haha. Sicer pa nikoli nisem imel s tem težav, jezik reši marsikaj. In tega, mislim, znam sukati! Na koncu rečem, katera bi pa imela srce, da tako majhnemu reče ne, hahaha. To vedno vžge!
Ste navdušen nogometni navijač, na tekme hodite tudi v tujino. Ste kdaj resneje trenirali nogomet? Morda sanjali o poklicni poti?
Kot navdušen navijač Maribora rad hodim na tekme tudi v tujino. Rad imam tudi Crveno zvezdo. Treniral sem in bil dober v mlajših selekcijah. Seveda sem sanjal, da bi nekoč bil kot Ronaldo, pri 12 sem se pa odločil za ansambel in glasbo. Verjetno pa tako dober, da bi mi uspelo v profesionalnem nogometu, nisem bil. Pri nas je tudi veliko težje biti profesionalni nogometaš kot denimo v tujini.
Vaša velika ljubezen, če tako rečeva, je Srbija, predvsem Beograd. Zakaj?
Da, res je. Od vseh delov sveta imam najraje Balkan. Srbija nima morja, zato pa vrsto drugih zanimivosti, prijazne ljudi, kulinarične dobrote … Že marsikje sem bil, a Beograd je preprosto moje mesto. Ima nekaj posebnega, vsaj zame. Rad se vračam. Zelo mi je všeč Kalemegdan. Znamenita nekdanja trdnjava na mogočnem sotočju Save in Donave me je podobno kot številne druge osupnila. Destinacija je preprosto veličastna in eden najbolj znanih beograjskih predelov. Beograd ima tudi zanimivo nočno življenje. Najbolj pa mi je seveda všeč Marakana, sloviti nogometni stadion Crvene zvezde.
Vaš hobi je ribolov. Je ta, po mnenju mnogih dolgočasna dejavnost, za človeka, kot ste vi?
Je. Ker vsak človek ne glede na to, kaj dela in kakšnega značaja je, mora imeti čas tudi zase. Da se odklopi, da napolni baterije, se spočije, umakne. Ribolov je eden od odličnih načinov za to in za druženje s samim sabo. Najbrž pa je res, da ni za vsakogar. Sicer bi lahko rekel, da sem človek, ki mu ni nikoli dolgčas. Zelo rad se družim tudi s prijatelji, gledam televizijo … Vedno se kaj najde.
