Na prelomnici glasba premagala nogomet

Med glasbeniki iz sosednjih držav iz nekdanje Jugoslavije je pri nas trenutno med najbolj priljubljenimi splitska skupina Best. Grupa Best je v Sloveniji postala priljubljena dokaj hitro in zdaj kuje železo, dokler je vroče. Izdali so novo skladbo, prvič v slovenskem jeziku, ki so jo posneli z Natalijo Verboten. Pevec Marino se je namreč opogumil in zapel v duetu v slovenskem jeziku ter se kljub tremi in dejstvu, da slovensko nikoli ni govoril, kaj šele pel, odrezal zelo dobro. In prav nad pevcem se oboževalke najbolj navdušujejo, saj jih ni osvojil le z glasom, ampak tudi z videzom, da je zdaj za naš časopis in njegove bralke pokazal svoje tetovaže.

Superman zaradi Bon Jovija

Letošnje leto praznuje desetletnico prvega tatuja. »To je bil znak Supermana, ki sem ga posvetil svoji najljubši skupini Bon Jovi. To je namreč njihov neslužbeni logo. Morda niso moji idoli v pravem pomenu besede, a njihove pesmi obožujem. Ko jih poslušam, v meni zbudijo močna čustva. Spoštujem tudi njihovo glasbeno pot, ki je niso kazili škandali, kar je v primerjavi z večino rock skupin skoraj neverjetno,« pravi Marino, ki je vse preostale tatuje posvetil družini. Podrobnosti o tem, kakšne in komu, pa bi rad zadržal zase.
Ne skriva, da je velik navdušenec nad poslikano kožo, a ni skrajnež. »Fanatizem ni dober v nobeni stvari, tudi pri tetovažah ne. Mislim, da je treba pri vsaki stvari imeti mejo. Kakšno in kje, je seveda stvar vsakega posameznika, ljudje smo si različni.« Marina tetovaže na ženskah ne motijo. »Lepa tetovaža je vedno lepa, ne glede na to, ali jo ima moški ali ženska. Seveda pa je odvisno od vsebine in pomena, velikosti, načina in kakovosti izdelave.«

Žoga je zakon

Velika Marinova ljubezen je tudi najpomembnejša postranska stvar na svetu, nogomet. Zaprisežen nogometaš ni nikoli zabijal golov, čeprav se lahko pohvali z uspešno športno potjo. Bil je namreč vratar. »Trenirati sem začel kot mulec, pri sedmih letih. Začel sem v akademiji NK Hajduk in RNK Split. Pozneje sem zamenjal dosti klubov. Za mladince sem igral v NK Primorec Stobreč, ki je bil v tistem času drugo najmočnejše Hajdukovo moštvo. V tem klubu sem bil tri leta in kot mladinec branil gol občasno tudi za prvo ekipo, v kateri so igrali zdaj perspektivni Hajdukovi nogometaši, denimo Filip Bradarić, ki igra v serie A.« Strinja se, da je šport odličen učitelj, saj človeku vcepi vztrajnost, delavnost, občutek obveznosti in drugo, kar pride prav v življenju.

S svojo dobro igro in nastopi je dobil štipendijo na eni od ameriških fakultet, kamor bi moral oditi na študij. A življenje jo je ubralo po svoje. »Zmagala je glasba,« pove, kako je razočaral nogometne navdušence, a navdušil poslušalce.
Kljub temu je nogomet zanj še vedno pomemben del življenja. »Spremljam svetovno prvenstvo, obvezno gledam vse tekme Hajduka in Manchester Uniteda. Spremljam tudi slovenske tekme, predvsem Domžale, kjer igra moj najljubši nogometaš ​Senijad Ibričić. Navijam pa za Hajduk. Za koga drugega le, če pa sem rojen in živim v Splitu?«