Nace Junkar Dolenjsko nosi v srcu
Pevec Nace Junkar, ki je na slovenski glasbeni sceni že pol stoletja, je razpet med Piranom, Ljubljano in Dolenjsko. Tu sta mu ljuba predvsem Kostanjevica na Krki in Šentjernej. Vsakega od teh krajev nosi v srcu in se, ko jih obišče, med domačini počuti kot doma. Minuli konec tedna je kot poseben gost pel na dobrodelnem koncertu Bendi naše mladosti v Šentjerneju, kjer so ga presenetili s posebnim priznanjem. Zanj je to že tretje letos. Tokrat ga je prejel za dolgoletno delovanje in dosežke na področju slovenske glasbene kulture in za prispevek k promociji občine Šentjernej, izročila pa mu ga je direktorica občinske uprave mag. Nataša Šterk.
Operni pevec in pevec zabavne glasbe je bil rojen v Ljubljani, a je že od najzgodnejšega otroštva z Dolenjsko stkal posebno vez. Od svojega prvega leta je vsak konec tedna, kot šolar pa tudi v času počitnic, preživljal na domu svojih starih staršev, na Selah in v Drči pri Šentjerneju. Še danes se spomni prav vsake malenkosti, ko so hodili na Dolenjsko. Vsak petek so odšli najprej na Sela.
»Mami je bila šivilja in je tam večkrat šivala za številne svoje, naslednji dan pa smo šli v Drčo. V hiši s hišno številko 4 nas je pričakala stara mama Marija, vsi so ji rekli Drška Mica. Kuhala je po ohcetih, zato so jo vsi poznali. Celo prababice Ane se spomnim. Stari oče je bil Franc. Na Selih nas je stric Lojze vozil z lojtrnikom. Otroci smo se smejali, saj je ropotalo in žvižgalo. Starih staršev na Selih nisem poznal, le staro mamo Ano, ki je nadaljevala družino Rangusovih, mati prvih petih otrok, tudi moje mame, je umrla že leta 1931,« se je Nace v spominih vrnil v svoje otroštvo in postal nostalgičen: »Ko danes zagledam pot proti Šmarju, bi se zdaj, ko je jesen, najraje dotaknil vsakega lista. Še vedno poznam vse poti in stranske poti.«
Obuja spomine
Še poseben zanos čuti ob pogledu na Pleterje in tamkajšnji samostan. »Samostan Pleterje mi predstavlja neko veličino. S pokojnimi patri in brati sem bil od majhnega velik prijatelj. Ko je bilo še dovoljeno, sem vodil skupine po samostanu, ženske so seveda morale ostati v muzeju in zunanji kapeli. Zdaj gredo lahko vsi na ogled stare gotske cerkve, ki je edina ostala od prvotnega samostana,« pove. Še dobro se spomni potoka v Drči, ki je usahnil, ko so domačini odstopili vodo za šentjernejski vodovod. Ostali so tudi spomini na petje in ramplanje, na staro navado na predvečer godu, ko so veliko veselje s pokrovkami in harmoniko naredili tistemu, ki je imel god, ramplače pa je seveda potem čakala pojedina.
Pravi, da gre še danes, ko se pelje proti svojemu majhnemu domu v domicilni Kostanjevici na Krki, pogosto čez hrib in obuja spomine. »Seveda imam Kostanjevico neizmerno rad, zelo sem jo vzljubil. Razgled z moje terase je božanski. No, manjka pa morje,« se nasmehne in v isti sapi pove, da tudi kraje v občini Piran zelo ceni, tudi tam se počuti kot doma, prav tako v Ljubljani. A še vedno na prvo mesto postavi Šentjernej z okolico. Zato, kot pravi, na vsakem nastopu, tudi na sobotnem dobrodelnem koncertu, najprej zapoje šentjernejsko himno Lepšega kraja nej, ku je Šentjern.
