Najbolj slečen slovenski igralec

Že pred leti si je prislužil vzdevek najbolj slečen slovenski igralec in kot mi pove: »Slečen sem takrat, ko to paše v estetske okvire določene predstave in ima vsebinsko težo za vlogo ali za samouprizoritev. Zame je to umetniška gesta. Seveda se lahko zgodi, da je komu v občinstvu zaradi tega recimo neprijetno in se mu zdi, da ga na neki način posiljujejo z nečim, česar ne bi rad gledal. Ko prideš v gledališče ali na koncert, razstavo, imaš vedno pravico oditi.«


Nobena skrivnost ni, da številnim s tem pomaga pri soočanju z goloto, on pa odgovori: »Gledališče in vse to, s čimer se med predstavami ukvarjamo, ima tudi terapevtske razsežnosti.«

Je prvak ljubljanske Drame, Marko Mandić, ki v obsežnem pogovoru za tiskano izdajo Nedeljskih novic pojasnjuje tudi, kaj si misli o izpovedi oz. priznanju kolegice Mie Skrbinac, da jo je med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) spolno nadlegoval profesor igre, pa tudi, zakaj je zanj vsak dan 8. marec.

V tiskani izdaji Nedeljskih novic pa pišemo še o lovcih, ki so posneli film o vzgoji lovskih psov, in – razumljivo – o sobotni Emi, tradicionalnem izboru slovenske predstavnice na tekmovanju za pesem Evrovizije. Dogodek bo odprl tudi nekaj listov iz zgodovine tega tekmovanja, na katerem se je slovenski avtor, to je bil Jože Privšek, prvič predstavil pred 60 leti, ko je Jugoslavija v Cannesu prvič nastopila na evrovizijskem tekmovanju s skladbo Neke davne zvezde.

Pet let pozneje je na Pesmi Evrovizije prvič nastopila slovenska pevka Berta Ambrož s skladbo Brez besed. V Nedeljskih novicah smo poiskali odgovor na vprašanje, zakaj se slovenski predstavniki na tem tekmovanju skoraj venomer izgubijo v evrovizijskem žrelu.