Najuspešnejša slovenska manekenka za vedno zaspala

Življenje po svoje ubira poti in pogosto tako, da nanje žal nimamo dosti vpliva. Danes si tu, jutri te ni več. Zato je treba vsak trenutek kar najbolje izkoristiti. Nekateri pravijo, da je to modrost, drugi, da je nekaj najbolj vsakdanjega. Da je vsak dan in vsak trenutek lahko darilo, je bilo tudi vodilo najuspešnejše slovenske in jugoslovanske manekenke vseh časov Anke Senčar, ki je po daljši bolezni v soboto sklenila življenjsko pot, stara je bila 72 let.


Od njenih manekenskih časov so minila že več kot tri desetletja, a je še danes sinonim uspeha na tuji sceni. Njena pot do ene najbolj iskanih in najbolje plačanih manekenk na svetu v sedemdesetih letih se zdi pravljična, a je bila poleg nekaj naključij predvsem trdo in profesionalno delo.

Manekenstvo po naključju

Čeprav se je povzpela med najbolj iskane manekenke, jo je v svet mode in poziranja pripeljalo naključje. Anko Kužnik, takrat že Senčar, je najboljša prijateljica že kot mlado mamico predstavila fotografu Stanetu Jerku. Anka se ji je namreč zdela podobna veliki filmski zvezdi Claudii Cardinale, legendarni modni fotograf pa ji je pomagal do vzpona najprej v Sloveniji.
S trdim delom in profesionalnostjo je hitro postala najbolj iskan model in ponudb za delo je bilo na pretek. Potem jo je pot iz domačih Trbovelj, Ljubljane in Radovljice peljala naprej, najprej v Zagreb in nato v Beograd, kjer je njeno nadaljnjo pot tlakovalo tudi sodelovanje s hrvaškim fotografom Ivanom Balićem - Cobro. Anka je postala tudi najbolj iskana jugoslovanska manekenka. Ponudbe za delo so prihajale od povsod, tudi iz tujine.


Najpomembnejša prelomnica v njeni karieri je bil Modefest v Trogirju. Modna manifestacija, ki velja za največjo tovrstno jugoslovansko prireditev, je namreč združila Anko in slovitega Gunnarja Larsena. Tedaj najslavnejši modni fotograf na svetu je bil nad Trboveljčanko navdušen in povabil jo je v Pariz. Anka se je s profesionalnim delom, videzom in fotogeničnostjo kmalu povzpela med najbolj iskane manekenke. Iz Pariza jo je pot peljala v Milano, Rim, London in New York. Sodelovala je z največjimi fotografi, bila je obraz za znamke L'Oreal, Max factor, Roger Lamy, Stefanel, Yves Saint Laurent, Pierre Cardin, Nina Ricci in druge. Krasila je revije, kot so Mode international, Elle, Vogue, o njej pa so se radi razpisali tudi tuji mediji. Preizkusila se je tudi na filmskem platnu. Pod imenom Anka Auling je odigrala nekaj opaznih vlog, sodelovala je s slovitim Federicom Fellinijem, med drugim je igrala glavno vlogo v nagrajenem italijanskem filmu Od zore do zore. Stransko vlogo je imela tudi v enem od filmov legendarnega hollywoodskega zvezdnika Tonyja Curtisa.

Popotnica in pisateljica

Utirala je pot na tujo modno sceno dekletom, ki so iz Jugoslavije prišla za njo. Konec osemdesetih let je manekenstvu in svetu mode dala slovo. A na drug način je svet še vedno ostal njen. Od Indije, Šrilanke, Južne Afrike, Rusije, Katarja, Madagaskarja ... do Egipta. Z možem, valižanskim naftnim in letalskim strokovnjakom, je potovala po svetu, po njegovi nenadni smrti pa se je ustalila v Hurgadi. Mondeno, veselo, pisano, sončno, afriško letovišče ob Rdečem morju s številnimi turisti ji je bilo kot pisano na kožo. V Slovenijo se je redno vračala, prijazno in preprosto Anko, ki je bila poročena tudi z arhitektom, direktorjem avtomobilskega giganta Volvo in italijanskim grofom, pa so zaradi njene komunikativnosti in družabnosti imeli povsod radi. V Hurgadi so ji nadeli vzdevek princesa Hurgade.


Svojo manekensko pot je opisala v avtobiografiji To sem jaz, jaz sem Anka, ki je postala uspešnica, kot prvo tovrstno čtivo pri nas pa je dvignila tudi veliko prahu. Pozneje je izdala še potopis Ankina moja Afrika o razgibanem življenju v Republiki Južni Afriki. »Bili so vzponi in padci, lepe in manj lepe stvari, a to je življenje. Ničesar mi ni žal. Edino da nisem mogla biti več časa s hčerko, ko je odraščala,« je večkrat rekla.


Potem pa je nekega dne nepričakovano prišla huda bolezen. En sam trenutek je njeno življenje postavil na glavo. Na stopnišču pred stanovanjem v Egiptu jo je zadela možganska kap. Koliko časa je trajalo, da so jo našli, ne ve nihče, posledice so bile hude. Zadnja tri leta je preživela v domu starejših v Trbovljah, odvisna od pomoči drugih, kjer je po močnem poslabšanju sklenila življenjsko pot.

Novinarstvo zahteva osebno nevpletenost, a tokrat sem naredil izjemo. Anko iz zadnjih treh let bom, kljub temu da sem jo obiskoval, preprosto pozabil. Najbrž je tako tudi prav. Spominjam se je takšne, kakršna je bila v najboljših letih, ko sem bil deček. Preprosto, bosonogo in s cvetjem v laseh. Kot eno najlepših in najbolj fotogeničnih žensk, kar sem jih videl. Preprosto kot Anko.