NORIŠNICA
Naša igralka na robu obupa: mamice, ste z njo?
Povedala je, da z naslednjim tednom daje odpoved.
Odpri galerijo
Igralka Ana Dolinar je na facebooku objavila, kaj starši v času epidemije vsak dan preživljajo. Otroci ne gredo v šolo, ampak se morajo učiti na daljavo. Predšolski otroci, če ni res nujno, ne gredo v vrtec. Tako bo še vsaj dva tedna. Da koronavirus močno kroji naša življenja in mnoge spravlja v obup, je jasno (nelektorirano).
»Sem samo še ena tistih, ki bo jamrala na družabnih omrežjih. Ampak. Potem, ko sem danes Nano učila snov za drugi razred, Ronjo za tretji razred, vlekla Luna stran od njunih zvezkov, barvic in računalnika in posledično poslušala njegovo dretje, z Ronjo vadila kitaro, delala NOG, pa glasbeno pripravnico, pa pripravljala zajtrk, večerjo, pospravljala igrače, pekla pecivo za martinovo, izdelovala svetilke, se 10krat skregala s puncama, poslušala, kako sta se onidve 10krat skregali, ju kritizirala, kako ne pospravljata niti za sabo, kaj šele, da bi mi pomagali, zagrozila z že dvaindvajseto kaznijo, imela grozljivo slabo vest zaradi tega, igrala dežurno zoprnico, ki samo teži, kričala na obe, imela Luna non stop v naročju, 100krat dojila, dala prat perilo, sušit perilo, neuspešno uspavala Luna, ob šestih popoldan ugotovila, da nisem še nič pila in da me bo verjetno jutri bolela glava, potem, ko nisem zmogla poslušat še petnajste Ronjine pripovedi in sem samo odsotno pritrjevala in ko je Lun začel že desetič risat z voščenko po steni, ki ni naša, sem začela razmišljat, kje bi dobila še čopiče in vodene barve, samo da si kupim pet minut miru. Priznam. NE ZMOREM!!! Ne zmorem. Faza “zmešalo se mi BO” je že zdavnaj mimo. Meša se mi ZDAJ. In govorim samo o basic everyday obveznostih. Kakršenkoli self care/self love je itak high class privilegij. Moje delo pa očitno tudi. Lahko hodim z njimi na sprehode, kuham blatne juhice, zasledujem lisico, izdelujem plakate, jim berem, jih poslušam, ko berejo, se igram družabne igre, z njimi pečem, organiziram plesne popoldneve in filmske večere, kurim ogenj, se z njimi smejem, jočem, crkljam, igram, opazujem, kuham kakav...Vse to lahko počnem! Ne bom pa dopustila, da se moj odnos z njimi začne krhat, zato ker mi je država naložila še eno službo! Ne bom. Moje duševno zdravje in naši odnosi so mi veliko bolj pomembni od tega ali bo moj otrok znal večkratnike števila sedem naslednji teden ali naslednje leto! I don’t give a damn! Zato z naslednjim tednom dajem odpoved!!!
Če je še kje mamica, ki se zlaže, da mora lulat, zato, da lahko trikrat vdihne, vedi da NISI SAMA!!!«
»Sem samo še ena tistih, ki bo jamrala na družabnih omrežjih. Ampak. Potem, ko sem danes Nano učila snov za drugi razred, Ronjo za tretji razred, vlekla Luna stran od njunih zvezkov, barvic in računalnika in posledično poslušala njegovo dretje, z Ronjo vadila kitaro, delala NOG, pa glasbeno pripravnico, pa pripravljala zajtrk, večerjo, pospravljala igrače, pekla pecivo za martinovo, izdelovala svetilke, se 10krat skregala s puncama, poslušala, kako sta se onidve 10krat skregali, ju kritizirala, kako ne pospravljata niti za sabo, kaj šele, da bi mi pomagali, zagrozila z že dvaindvajseto kaznijo, imela grozljivo slabo vest zaradi tega, igrala dežurno zoprnico, ki samo teži, kričala na obe, imela Luna non stop v naročju, 100krat dojila, dala prat perilo, sušit perilo, neuspešno uspavala Luna, ob šestih popoldan ugotovila, da nisem še nič pila in da me bo verjetno jutri bolela glava, potem, ko nisem zmogla poslušat še petnajste Ronjine pripovedi in sem samo odsotno pritrjevala in ko je Lun začel že desetič risat z voščenko po steni, ki ni naša, sem začela razmišljat, kje bi dobila še čopiče in vodene barve, samo da si kupim pet minut miru. Priznam. NE ZMOREM!!! Ne zmorem. Faza “zmešalo se mi BO” je že zdavnaj mimo. Meša se mi ZDAJ. In govorim samo o basic everyday obveznostih. Kakršenkoli self care/self love je itak high class privilegij. Moje delo pa očitno tudi. Lahko hodim z njimi na sprehode, kuham blatne juhice, zasledujem lisico, izdelujem plakate, jim berem, jih poslušam, ko berejo, se igram družabne igre, z njimi pečem, organiziram plesne popoldneve in filmske večere, kurim ogenj, se z njimi smejem, jočem, crkljam, igram, opazujem, kuham kakav...Vse to lahko počnem! Ne bom pa dopustila, da se moj odnos z njimi začne krhat, zato ker mi je država naložila še eno službo! Ne bom. Moje duševno zdravje in naši odnosi so mi veliko bolj pomembni od tega ali bo moj otrok znal večkratnike števila sedem naslednji teden ali naslednje leto! I don’t give a damn! Zato z naslednjim tednom dajem odpoved!!!
Če je še kje mamica, ki se zlaže, da mora lulat, zato, da lahko trikrat vdihne, vedi da NISI SAMA!!!«