Nataša Pirc Musar: nekoč je bila rokometna mladinka Olimpije
Kandidatka za predsednico države Nataša Pirc Musar je od nekdaj ljubiteljica športa, tudi adrenalinskega. Med drugim je bila že na skoku z elastiko, letela je v tandemu z jadralnim letalom ter skakala s padalom iz letala, poleg tega pa so njena strast še motorji in hitri avtomobili. V užitek so ji tudi prosti padi in vlakci smrti v zabaviščnih parkih, pa tudi letenje z balonom na 1000 m v Turčiji. Spust po jeklenici v Planici ji je bil celo prepočasen. Rada pa se spominja tudi športa v svoji rani mladosti.
»Rokomet sem igrala osem let. Začela sem v osnovni šoli, v rokometnem klubu Kamnik in s treningi nadaljevala še vso srednjo šolo pri ljubljanski Olimpiji, v mladinski ekipi. Res imam lepe spomine na tiste čase, ko sem štirikrat na teden trenirala v Ljubljani in ob koncih tedna hodila na tekme po vsej Sloveniji. Še vedno se rada spomnim Olimpijinih trenerjev Mitje in Sonje Vidic ter seveda sotekmovalk. V generaciji mladink sta takrat skupaj z mano trenirali Irma Kapidžić (danes Legat) in Simona Šturm (danes Čižman), dve kasnejši zvezdi slovenskega rokometa, obe državni reprezentantki. Simono, eno najboljših igralk v Evropi, sem pred mesecem dni srečala na tekmi RK Krim, kjer je kasneje v svoji res izjemni karieri po prihodu iz RK Podravka iz Hrvaške igrala do zaključka svoje športne poti. Razveselili sva se srečanja, se zaklepetali o starih, dobrih časih in dan po tem mi je poslala slike z naših priprav v Seči iz leta 1984. Na tej isti tekmi sem srečala še dve legendi, Branko Mijatović, prav tako nekdanjo vrhunsko igralko in reprezentantko, ki je danes pomočnica selektorja ženske reprezentance, in Dejo Doler Ivanović, kraljico Krima, ki je za ta klub v članski vrsti zaigrala že pri 14 letih, danes športno direktorico RK Krim. Videvamo se tudi na dogodkih, ki so povezani s prihajajočim evropskim ženskim rokometnim prvenstvom, ki ga bo novembra skupaj z Makedonijo in Črno goro gostila Slovenija. Teh tekem se še prav posebej veselim, saj sem ena od 17 ambasadork tega prvenstva. Med 17 izjemnimi posameznicami smo kar štiri nekdanje rokometašice, poleg Deje in mene še Mojca Doupona in Marta Bon,« je povedala Nataša o svoji rokometni poti, ki pa je ni profesionalno nadaljevala.
»Po zaključku srednje šole sem prenehala trenirati rokomet, a spomini ostajajo. Najbolj se mi je vtisnila v spomin tekma članske vrste Olimpije, za katero sem enkrat lahko zaigrala kot mladinka, ker je bilo veliko tekmovalk članske ekipe poškodovanih. Uh, kako sem bila ponosna, da sem lahko zaigrala skupaj s Sonjo Čotar, Maro Samardžijo, Ines Černe, Miljo Tomšič, Marto Bon in drugimi takratnimi igralkami. Vedno, ko srečam katero od naštetih velikank slovenskega rokometa, sem vesela in hvaležna, da sem bila v mladih letih lahko ob njih. Mnoge sem oboževala in se od njih učila zmagovalne miselnosti in discipline. Z Marto Bon in Mojco Doupona se danes srečujemo večkrat, saj smo vse tri članice Komisije za enakost spolov pri Olimpijskem komiteju Slovenije.«
