Nataša Tič Ralijan razkrila: »Včasih si nanesem malo Gašperjevega dezodoranta ...«
Igralka Nataša Tič Ralijan, znana po močnih vlogah in neposredni iskrenosti, znova opozarja nase – tokrat ne le kot igralka, temveč kot ženska, mati in iskalka resnice. V intervjuju za časnik Delo razkriva razmisleke o sodobni družbi, materinstvu, umetnosti in duhovnosti. Brez olepševanja priznava: »Ne vem, kaj je brezpogojna ljubezen, a verjamem, da jo nosimo v sebi. Zato se mi zdi vredno, da jo iščemo.«
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega trenutno nastopa v humoristični tragediji James Brown je uporabljal navijalke, ki odpira teme iskanja identitete, psiholoških vzorcev v družini in krhkosti odnosov. »Včasih so starši tako povezani, da za otroka ni več prostora,« opozarja igralka in dodaja: »Če se hočeš spremeniti, moraš najprej pogledati vase. Nič se ne zgodi, dokler se sam ne začneš spreminjati.«
»Če se valjaš v slabih občutkih, si sebičen. Humor je rešitev. Z njim lažje vstopiš v bolečino in jo spremeniš.«
Tič Ralijan ne skriva svojih dvomov in strahov. »Pogosto me je strah, ker razmišljam, kaj vse se lahko zgodi v prihodnje. Imam dva otroka, nočem, da se jima zgodi kaj hudega, a globoko v sebi vem, da ne bom srečna, če ne bom sledila trem vrlinam – lepoti, dobroti in resnici.«
Je mama in oče
Po smrti soproga, igralca Gašperja Tiča, se je znašla v vlogi matere in očeta. »Včasih si nanesem še malo Gašperjevega dezodoranta in si rečem: saj si zdaj mama in oče,« pove z mešanico humorja in bolečine. Verjame, da otroci čutijo več, kot pokažejo: »Zaupata mi. To je največ. Verjamem pa, da več kot polovica otrok ne zaupa svojim staršem.«
Ob tem razmišlja tudi o družbenem stanju: »Imamo popolno svobodo, a se ne zavedamo svoje odgovornosti. Človeka se danes skuša spremeniti v odvisno bitje brez lastnega mnenja.« Umetnost, še posebej gledališče, ima po njenem pomembno nalogo: »Teater mora odpirati resnico, lepoto in dobroto. Mora ozaveščati.«
Poleg igre se posveča tudi edukaciji, vodi zavod, ustvarja z mladimi in se ukvarja z zdravilno evritmijo. Čeprav ji je stik z zemljo – nekoč je vrtnarila na Barju – danes odvzet, svetlobo išče drugje: »Rudarim v sebi. Meditiram. Gledam plamen sveče in iščem stik s svojim jazom. V vsakem od nas je ta moč. Samo volja in zavest jo lahko prikličeta.«
Intervju lahko v celoti preberete tukaj.
