UTRINKI S POTI
Navdušili so tudi beatla (FOTO)
Mestece Eunice je znano po posebni glasbeni zvrsti. Medkulturno sodelovanje med ZDA in Slovenijo.
Odpri galerijo
Cajun zasedba v akciji. Will Savoy igra violino, Joel Savoy pa kitaro.
Slovo New Orleansa je bilo zaspano, saj nas je avtobus čakal pred hotelom ob 8. uri – za naše razmere zgodaj, sredi noči. Namenili smo se v osrčje zvezne države Louisiane, katere največje mesto smo pravkar zapustili. Vtisi o Jazz Festu so na avtobusu še vedno živeli in se prepletali v pogovorih.
Prvič sem videl celo skupino na kupu, saj smo se v hotelu srečevali le bežno in za nekatere celo nisem vedel, da spadamo skupaj. Peljali smo se mimo glavnega mesta Baton Rouge in skoraj vso pot smo se vozili po širokih avtocestah, ki so postavljene na stebre, ti pa na pilote, saj je celotna pokrajina eno samo veliko močvirje, kjer si sem in tja v plitkih predelih drevesa utrejo pot na svobodo in pokukajo iz vode.
Neverjetni pogledi na vnovično odkritje, kako si življenje izbori pot tudi v na videz nemogočih razmerah. Zaradi edinstvene podobe in mešanice ljudi, ki živijo v Louisiani, ima država več nazivov, a nam, spremljevalcem ameriške glasbe, je najbližji bayou state (uradno pa pelican state). V najstniških letih smo poslušali Creedence Clearwater Revival, ki so, čeprav po rodu iz Kalifornije, opisovali parnike na Mississipiju v komadu Proud Mary in močvirja v Born on the Bayou.
In zdaj sem tu, v osrčju kraljestva aligatorjev, kjer je angleščina uradni jezik le na papirju, francosko pa govori večina staroselcev, saj je njihova mati domovina Francija leta 1803 prodala Lousiano Združenim državam in je 1812. postala osemnajsta zvezna država. Po dobrih treh urah se ustavimo v manjšem pristanišču, se nabašemo v dva čolna in simpatični starec Wayne nas pelje na bližnje srečanje z aligatorji in močvirskimi čapljami, katerih meso je po njegovih besedah tako zanič, da jih še aligatorji ne jedo. Srečali smo nekaj teh močvirskih pošasti, ki merijo od tri metre naprej, in ko so lačni, so baje ful drugačni.
Tokrat pa nas je eden izmed njih budno opazoval in premikal le oči ter s tem določil naš položaj, njegovo pol tone težko telo pa je ostalo nepremično. Močvirje s svojimi drevesi, ki rastejo iz vode in so okičena s španskim bezgom na vejah, je lep dokaz, kako narava poskrbi za svojo nališpanost tudi v najmanj pričakovanih okoljih. A nekaj uric vožnje z duhovitim Waynom se prehitro konča in že se vozimo dalje po cesti.
Naš cilj pa je mestece Eunice, ki je znano kot svetovna prestolnica posebne glasbene zvrsti francoskih korenin, imenovane cajun (kejdžen) music. Glasbila, ki proizvedejo te zvoke, so sicer kar običajna, gosli, kitare in basovske različice, posebnost pa so njihove harmonike. Te so vsaj polovico manjše od naših frajtonaric in imajo le sedem tonov na eni strani in base na drugi, a prav zato sestavijo poseben zvok, ki določa zvrst te glasbe. Besedila so največkrat v francoščini in so kljub dokaj veseli glasbi večinoma otožna (pustila ga je punca, on pa joče za njo). Ritem je različen, nam najbliže pride različica angleškega valčka.
Nancy Covie že skoraj trideset let vodi skupine v to malo mesto, ker v njegovi bližini živita legendi te zvrsti – Ann in Marc Savoy. Bila sta glavna pobudnika ustanovitve Cajun Music Hall of Fame and Museum, torej Dvorane slavnih in muzej cajun glasbe. Mark je kljub bližajočemu se osmemu desetletju še vedno dejaven v nekaj skupinah in izdeluje omenjene posebne harmonike. Povabil nas je v svojo delavnico in natančno opisal, kakšen je postopek nastajanja teh glasbil.
Njegova Ann je graciozna gospa iz aristokratske družine iz Virginije in z navdušenjem pripoveduje, kako jo je osvojil ta "kmet iz cajun countryja". Ker je pegasto dekle, ji je rekel, da je videti kot puranovo jajce, ki je prav tako posejano s pikicami. Ker je vedela, kako so videti ta jajca, se ji je zdelo simpatično in je opazko vzela kot kompliment. Ljubezen je zagorela, Ann se je poročila z enim od najbolj nadarjenih in zagnanih zagovornikov cajun glasbe in prišla na kmetijo. V sedemdesetih letih ju je obiskal tudi Paul McCartney, ki je le eden iz množice glasbenikov, ki jih je njuna glasba navdušila.
Povabljeni smo bili na njihovo domačijo, na vrtu katere stoji ogromno, več kot sto let staro drevo. Peljali so nas v močvirje, kjer naj bi nabrali močvirske rake (večji od škampov in manjši od jastogov), ki se ujamejo v pripravljene žičnate košare. Treba se je bilo sezuti, zavihati hlače ali dvigniti krila in se odpraviti v blatno močvirje.
Moški, tako imenovani močnejši in pogumnejši spol, je povsem odpovedal; deset žensk in dva dedca so previdno tacali po do kolen visoki vodi v upanju, da jim ne zdrsne in se ne zakotalijo v vodo. Mene ni bilo med junaki. Bera je bila bolj pičla, kar so na domačiji predvideli, zato so naročili 80 kilogramov rakov oziroma po njihovo – crawfish. Skuhani so rdeči in hudičevo slastni. Natresejo jih na dolge mize, ob katere se postavijo lačne horde in začno luščiti slastne repke.
Cajun muzikontarji so začeli igrati, večina obiskovalcev se je odločila za ples, jaz pa sem si ogledal njuno hišo, ki poka od glasbe. Od glasbil do (vinilnih) plošč in CD-ja, ki ga je Ann Savoy posnela z Lindo Ronstadt, pevko iz moje mladosti. Spoznal sem tudi njuna simpatična sinova Joela in Williama, izjemna glasbenika, ki si med komadi kar izmenjujeta inštrumente, ker igrata vse – kitare, violine, harmonike in bas po potrebi. Povabil sem ju v Slovenijo, misleč, da nimata pojma, kje to je, in presenečen ugotovil, da je Will že bil v Ljubljani. Edino, kar se spomni, je, da so veliko igrali, pili in peli. K nam so prišli v organizaciji ameriške ambasade in bi z veseljem še enkrat prišel.
Naslednji dan smo se učili njihove plese, kuhali njihovo hrano, meni pa so pripravili posebno presenečenje. Na mestnem radiu Eunice KBON sem imel predstavitev svoje glasbe in na rit so padli oziroma moj gostitelj Hoss je kar močno sedel nanjo s svojimi 120 kilogrami, ko so izvedeli, da sem sodeloval s Kennyjem Logginsom in Christopherjem Crossom.
Ta dva sta še vedno veliki zvezdi v ZDA in ni jim bilo jasno, kako lahko nekdo iz države, katere ime komaj znajo ponoviti, snema z njihovimi ikonami. Ker tam novice potujejo hitro, je čez eno uro že prihitela podžupanja in mi na kratki slovesnosti izročila listino. Zaradi prispevka k medkulturnemu sodelovanju med ZDA in Slovenijo sem postal častni meščan mesta Eunice, Lousiana! To ni bil hec, saj očitno vsi v mestu poslušajo to radijsko postajo, zato so nas ustavljali v muzejih, trgovinah in restavracijah in spraševali, kdo je tisti, ki je bil na radiu. Novico o novem častnem meščanu so tudi radijsko ovekovečili in na avtobusu so me zafrkavali, da so slišali DJ Hossa, ki je objavil enormno povečanje prodaje CD-jev Andreja Šifrerja v mestu Eunice!
Zdaj sem pa častni občan mesta Eunice! No, v Kranju vem, da nisem. Da bi bila merica naključij polna, se je vse to dogajalo v sredo, 1. maja, na moj rojstni dan. Prah se je polegel in odpeljali smo se v mesto, kjer nisem niti občan, kaj šele častni – nazaj v New Orleans. V žurerskem mestu je sledila kratka večerja v počastitev mojih 67 let in hitro v posteljo, ker sem imel taksi naročen za 4.30, da me je odpeljal na letališče. Zgodnji polet v Los Angeles je bil prijeten. Dobre štiri ure traja pot iz New Orleansa do 15-milijonskega mastodonta na obali južne Kalifornije.
Častni občan mesteca Eunice je mirno prespal večino jutranjega poleta.
Prvič sem videl celo skupino na kupu, saj smo se v hotelu srečevali le bežno in za nekatere celo nisem vedel, da spadamo skupaj. Peljali smo se mimo glavnega mesta Baton Rouge in skoraj vso pot smo se vozili po širokih avtocestah, ki so postavljene na stebre, ti pa na pilote, saj je celotna pokrajina eno samo veliko močvirje, kjer si sem in tja v plitkih predelih drevesa utrejo pot na svobodo in pokukajo iz vode.
Raki iz močvirja so bili slastni in rdeči. Manjkal mi je cviček! FOTOGRAFIJE: osebni arhiv
Neverjetni pogledi na vnovično odkritje, kako si življenje izbori pot tudi v na videz nemogočih razmerah. Zaradi edinstvene podobe in mešanice ljudi, ki živijo v Louisiani, ima država več nazivov, a nam, spremljevalcem ameriške glasbe, je najbližji bayou state (uradno pa pelican state). V najstniških letih smo poslušali Creedence Clearwater Revival, ki so, čeprav po rodu iz Kalifornije, opisovali parnike na Mississipiju v komadu Proud Mary in močvirja v Born on the Bayou.
In zdaj sem tu, v osrčju kraljestva aligatorjev, kjer je angleščina uradni jezik le na papirju, francosko pa govori večina staroselcev, saj je njihova mati domovina Francija leta 1803 prodala Lousiano Združenim državam in je 1812. postala osemnajsta zvezna država. Po dobrih treh urah se ustavimo v manjšem pristanišču, se nabašemo v dva čolna in simpatični starec Wayne nas pelje na bližnje srečanje z aligatorji in močvirskimi čapljami, katerih meso je po njegovih besedah tako zanič, da jih še aligatorji ne jedo. Srečali smo nekaj teh močvirskih pošasti, ki merijo od tri metre naprej, in ko so lačni, so baje ful drugačni.
Cajun zasedba v akciji. Will Savoy igra violino, Joel Savoy pa kitaro.
Tokrat pa nas je eden izmed njih budno opazoval in premikal le oči ter s tem določil naš položaj, njegovo pol tone težko telo pa je ostalo nepremično. Močvirje s svojimi drevesi, ki rastejo iz vode in so okičena s španskim bezgom na vejah, je lep dokaz, kako narava poskrbi za svojo nališpanost tudi v najmanj pričakovanih okoljih. A nekaj uric vožnje z duhovitim Waynom se prehitro konča in že se vozimo dalje po cesti.
Naš cilj pa je mestece Eunice, ki je znano kot svetovna prestolnica posebne glasbene zvrsti francoskih korenin, imenovane cajun (kejdžen) music. Glasbila, ki proizvedejo te zvoke, so sicer kar običajna, gosli, kitare in basovske različice, posebnost pa so njihove harmonike. Te so vsaj polovico manjše od naših frajtonaric in imajo le sedem tonov na eni strani in base na drugi, a prav zato sestavijo poseben zvok, ki določa zvrst te glasbe. Besedila so največkrat v francoščini in so kljub dokaj veseli glasbi večinoma otožna (pustila ga je punca, on pa joče za njo). Ritem je različen, nam najbliže pride različica angleškega valčka.
V močvirje so v večini planile ženske. Moški heroji smo opazovali s kopnega.
Nancy Covie že skoraj trideset let vodi skupine v to malo mesto, ker v njegovi bližini živita legendi te zvrsti – Ann in Marc Savoy. Bila sta glavna pobudnika ustanovitve Cajun Music Hall of Fame and Museum, torej Dvorane slavnih in muzej cajun glasbe. Mark je kljub bližajočemu se osmemu desetletju še vedno dejaven v nekaj skupinah in izdeluje omenjene posebne harmonike. Povabil nas je v svojo delavnico in natančno opisal, kakšen je postopek nastajanja teh glasbil.
Njegova Ann je graciozna gospa iz aristokratske družine iz Virginije in z navdušenjem pripoveduje, kako jo je osvojil ta "kmet iz cajun countryja". Ker je pegasto dekle, ji je rekel, da je videti kot puranovo jajce, ki je prav tako posejano s pikicami. Ker je vedela, kako so videti ta jajca, se ji je zdelo simpatično in je opazko vzela kot kompliment. Ljubezen je zagorela, Ann se je poročila z enim od najbolj nadarjenih in zagnanih zagovornikov cajun glasbe in prišla na kmetijo. V sedemdesetih letih ju je obiskal tudi Paul McCartney, ki je le eden iz množice glasbenikov, ki jih je njuna glasba navdušila.
Mark Savoy v svoji delavnici
Povabljeni smo bili na njihovo domačijo, na vrtu katere stoji ogromno, več kot sto let staro drevo. Peljali so nas v močvirje, kjer naj bi nabrali močvirske rake (večji od škampov in manjši od jastogov), ki se ujamejo v pripravljene žičnate košare. Treba se je bilo sezuti, zavihati hlače ali dvigniti krila in se odpraviti v blatno močvirje.
Moški, tako imenovani močnejši in pogumnejši spol, je povsem odpovedal; deset žensk in dva dedca so previdno tacali po do kolen visoki vodi v upanju, da jim ne zdrsne in se ne zakotalijo v vodo. Mene ni bilo med junaki. Bera je bila bolj pičla, kar so na domačiji predvideli, zato so naročili 80 kilogramov rakov oziroma po njihovo – crawfish. Skuhani so rdeči in hudičevo slastni. Natresejo jih na dolge mize, ob katere se postavijo lačne horde in začno luščiti slastne repke.
Radio KBON z DJ Hossom in gostom iz Slovenije
Cajun muzikontarji so začeli igrati, večina obiskovalcev se je odločila za ples, jaz pa sem si ogledal njuno hišo, ki poka od glasbe. Od glasbil do (vinilnih) plošč in CD-ja, ki ga je Ann Savoy posnela z Lindo Ronstadt, pevko iz moje mladosti. Spoznal sem tudi njuna simpatična sinova Joela in Williama, izjemna glasbenika, ki si med komadi kar izmenjujeta inštrumente, ker igrata vse – kitare, violine, harmonike in bas po potrebi. Povabil sem ju v Slovenijo, misleč, da nimata pojma, kje to je, in presenečen ugotovil, da je Will že bil v Ljubljani. Edino, kar se spomni, je, da so veliko igrali, pili in peli. K nam so prišli v organizaciji ameriške ambasade in bi z veseljem še enkrat prišel.
Naslednji dan smo se učili njihove plese, kuhali njihovo hrano, meni pa so pripravili posebno presenečenje. Na mestnem radiu Eunice KBON sem imel predstavitev svoje glasbe in na rit so padli oziroma moj gostitelj Hoss je kar močno sedel nanjo s svojimi 120 kilogrami, ko so izvedeli, da sem sodeloval s Kennyjem Logginsom in Christopherjem Crossom.
Gospodar močvirja
Ta dva sta še vedno veliki zvezdi v ZDA in ni jim bilo jasno, kako lahko nekdo iz države, katere ime komaj znajo ponoviti, snema z njihovimi ikonami. Ker tam novice potujejo hitro, je čez eno uro že prihitela podžupanja in mi na kratki slovesnosti izročila listino. Zaradi prispevka k medkulturnemu sodelovanju med ZDA in Slovenijo sem postal častni meščan mesta Eunice, Lousiana! To ni bil hec, saj očitno vsi v mestu poslušajo to radijsko postajo, zato so nas ustavljali v muzejih, trgovinah in restavracijah in spraševali, kdo je tisti, ki je bil na radiu. Novico o novem častnem meščanu so tudi radijsko ovekovečili in na avtobusu so me zafrkavali, da so slišali DJ Hossa, ki je objavil enormno povečanje prodaje CD-jev Andreja Šifrerja v mestu Eunice!
Zaradi prispevka k medkulturnemu sodelovanju med ZDA in Slovenijo sem postal častni meščan mesta Eunice, Lousiana!
Zdaj sem pa častni občan mesta Eunice! No, v Kranju vem, da nisem. Da bi bila merica naključij polna, se je vse to dogajalo v sredo, 1. maja, na moj rojstni dan. Prah se je polegel in odpeljali smo se v mesto, kjer nisem niti občan, kaj šele častni – nazaj v New Orleans. V žurerskem mestu je sledila kratka večerja v počastitev mojih 67 let in hitro v posteljo, ker sem imel taksi naročen za 4.30, da me je odpeljal na letališče. Zgodnji polet v Los Angeles je bil prijeten. Dobre štiri ure traja pot iz New Orleansa do 15-milijonskega mastodonta na obali južne Kalifornije.
Častni občan mesteca Eunice je mirno prespal večino jutranjega poleta.
