BREZ VOZIČKA
Znana Slovenka šokirana zaradi zlobe in nesramnosti v trgovini
Kocmanova ni vzela nakupovalnega vozička, zato je do nje pristopila neznanka.
Odpri galerijo
Voditeljica Tanja Kocman je slovenski javnosti prirasla k srcu predvsem zaradi svoje iskrenosti. Tokrat je spregovorila o novi realnosti in o prijaznosti, ki je – sploh v teh časih – zelo manjka. Razkrila je, da se je pred kratkim odpravila v trgovino, kjer ni vzela nakupovalnega vozička. Odziv neznanke pa jo je presenetil.
Njen zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):
»Zadnjič sva s prijateljico bili v trgovini. V rokah sva imeli polno stvari, ker nisva vzeli vozička (vem, v teh časih, kako si drzneva!). In stopi do naju starejša gospa in reče, da naj odloživa na njen voziček. Ker se morava pazit zdaj, ko sva še mladi. Nakar smo se malo nasmejale, izmenjale obvezen 'korona je bedna' pogovor ter nadaljevale s svojim življenjem.
In drugače je dokazano - ta daaaa - na socialnih omrežjih. Lubi bože, koliko ene agresije je tu prisotne. Včasih me kar šokira, koliko ene zlobe, nesramnosti in poosebljenega idiotizma se skriva v vrsticah zapisanih pod določenimi objavami. In ne, tega ne bom razumela in niti nočem razumeti.
Razumem samo, da nam niso vsi všeč. Da imamo mnenje in svoje vidike. In, da nas to dela svoje. A, ko vam nekdo ni všeč, ko vam gre mogoče celo brutalno na živce, pojdite proč. Na socialnih omrežjih je to celo lažje, ne potrebujete niti korakov, niti dramatičnega treskanja vrat. Samo kliknete drugam. Ker ... dokler ljudje ne porabljajo vašega časa, denarja ali genitalij za svoje preživetje - tako dolgo se vam niso dolžni razlagat ali pa celo opravičevat. Predvsem pa vam nikoli, zares nikoli, niso dali vstopnice za Festival žalilnih komentarjev.
In seveda, boste rekli, če se kdo izpostavi, se izpostavi z vednostjo, da bo deležen tako pohval kot kritik.
A veste, kritika in žalitev sta kot Slovenija in Slovaška - zamenjajo ju samo nevedni.«
Njen zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):
»Zadnjič sva s prijateljico bili v trgovini. V rokah sva imeli polno stvari, ker nisva vzeli vozička (vem, v teh časih, kako si drzneva!). In stopi do naju starejša gospa in reče, da naj odloživa na njen voziček. Ker se morava pazit zdaj, ko sva še mladi. Nakar smo se malo nasmejale, izmenjale obvezen 'korona je bedna' pogovor ter nadaljevale s svojim življenjem.
Še so prijazni ljudje. Prisežem. Sama jih srečujem na vsakem koraku in vedno bolj verjamem, da mi pridejo naproti, ker sem tudi sama takšna. Ker se nasmehnem, pogledam v oči, pomagam, če je potrebno. In to ni samohvala, ker je težko pohvaliti nekaj, kar ni nič ekstra. Prijaznost ne bi nikoli smela biti ekstra. In morala bi biti del vsakega. Dokler mu ni dokazano drugače.
In drugače je dokazano - ta daaaa - na socialnih omrežjih. Lubi bože, koliko ene agresije je tu prisotne. Včasih me kar šokira, koliko ene zlobe, nesramnosti in poosebljenega idiotizma se skriva v vrsticah zapisanih pod določenimi objavami. In ne, tega ne bom razumela in niti nočem razumeti.
Razumem samo, da nam niso vsi všeč. Da imamo mnenje in svoje vidike. In, da nas to dela svoje. A, ko vam nekdo ni všeč, ko vam gre mogoče celo brutalno na živce, pojdite proč. Na socialnih omrežjih je to celo lažje, ne potrebujete niti korakov, niti dramatičnega treskanja vrat. Samo kliknete drugam. Ker ... dokler ljudje ne porabljajo vašega časa, denarja ali genitalij za svoje preživetje - tako dolgo se vam niso dolžni razlagat ali pa celo opravičevat. Predvsem pa vam nikoli, zares nikoli, niso dali vstopnice za Festival žalilnih komentarjev.
In seveda, boste rekli, če se kdo izpostavi, se izpostavi z vednostjo, da bo deležen tako pohval kot kritik.
A veste, kritika in žalitev sta kot Slovenija in Slovaška - zamenjajo ju samo nevedni.«