Nepričakovano se je poslovila od televizije

Jana Kobal, 47-letna diplomirana novinarka kulturologinja, se je s svojim prispevkom, ki ga je 21. januarja objavila oddaja Preverjeno, poslovila s televizijskih zaslonov in največje komercialne televizije, nepričakovano tudi od novinarstva. Po 25 letih tega poklica je Ljubljančanka, ki ima najraje mestno središče, pomahala v slovo delu, ki ga najbolje pozna in ki ga je po odzivih gledalcev odlično opravljala. V medijih je začela delati v prvem letniku fakultete, najprej na časopisu Dnevnik, hitro po tem jo je, tako pravi Jana, zasvojila televizija. Sodelavka POP TV je bila od prvega dne del ekipe, ki je leta 1995 postavila na noge informativni program, danes daleč najbolj gledan v Sloveniji. Do porodniškega dopusta, njen sin Aljaž bo letos postal polnoleten, je opravljala delo novinarke redakcije 24 ur, potem se je pridružila ekipi Preverjeno.

Jano, ki je novo službo, tokrat v turizmu, začela pred dnevi, smo povprašali, zakaj je odšla. »Sama sem sem tako odločila, a novinarstvo bo vedno del mene. Že ko sem izbirala študij, sem kolebala med novinarstvom in turizmom. Takrat sem se odločila za novinarstvo, in da ne bo pomote, nikoli mi ni bilo žal. A zdaj se mi je ponudila priložnost za nekaj novega, za to, kar sem si, v bistvu, tudi želela početi. V Ruski dači (podjetje, ki združuje kulturna, kulinarična, zgodovinska in potovalna doživetja, sedež ima v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani) sem vodja projektov, organizirala bom različne dogodke. Moj prvi je bil v soboto, ko smo v Ruski dači praznovali Prešernov dan. Še vedno bom delala z ljudmi in za ljudi. To imam rada, to znam. Veščine, ki jih imamo novinarji, hitrost pri reševanju rešitev in druge, so mi doslej še vedno prišle prav,« pravi o svoji novi karierni poti.

O Jani najbližji povedo, da je vsakemu delu predana, sama dodaja, da se zelo veseli vseh novih izzivov in novega znanja. Na njeno odločitev ni vplivalo dejstvo, da je novinarstvo zdaj najbolj ogroženo kot poklic. »Od mojih začetkov do danes se je precej spremenilo. Prihodnost je na spletu. Gotovo tudi spletna televizija. Ne verjamem pa, da bodo kar vsi časopisi zato izginili.«

Cenzure v novinarstvu osebno ni doživela. »Glede na to, da sem več kot 25 let vztrajala, že ni bilo tako hudo v novinarstvu. Delo je razgibano, vsak dan se kaj novega naučiš. Je pa to lahko tudi zelo naporno. Kot novinarka sem videla kraje, spoznala ljudi, ki jih v kakšnem drugem poklicu gotovo ne bi. Ena zadnjih izkušenj, recimo, ko sem bila v strojnici šestsedežnice na Cerknem. Kaj bi sicer počela tam? V spominu mi bo ostalo ogromno terenov, ko smo z ekipo sicer trdo delali, a se hkrati imeli res fino.« Jano, ki je pokrivala vse teme, kroniko, politiko, gospodarstvo, šolstvo, socialo, hribe, urbane teme, smo vprašali, kaj naredi dobrega novinarja. »Jaz sem stara šola. Dober novinar mora najprej znati poslušati in veliko spraševati. Biti resnicoljuben. Senzacionalizem nikoli ni bil po mojem okusu. Zanimajo me ljudje, njihove zgodbe ter urbane teme,« pove.

Je na katero svojo zgodbo posebej ponosna? »Zelo sem ponosna na posebno oddajo Preverjeno o nesreči slovenskega letala na Korziki. In na čisto vsakega sogovornika, ki mi je zaupal in pred kamero spregovoril o mnogokrat tudi zelo težkih stvareh. Moje področje so bile tudi prometna varnost in zgodbe o izgubah v nesrečah, sploh ko je šlo za otroke, so se me še posebno dotaknile. Tukaj sem najtežje pustila službo v službi. V več kot 25 letih sem spoznala ogromno res srčnih ljudi. V svojem bistvu smo vsi preprosti, drugo so maske za okolico. Večina mojih spominov na novinarsko delo je lepih,« še pove za konec.