Neža Buh - Neisha: Moj partner je tak kot jaz, multipraktik
Te dni je izdala skladbo Lepe besede s še vedno aktualne lanske plošče Dvigam krila. Za Vikend je spregovorila o skladbi, albumu in koncertu, pa tudi o filmski vlogi in spoznavanju morskih plitvin.
Na odru Cankarjevega doma ste lani že predstavili ploščo Dvigam jadra, ki je še vedno aktualna, koncert so predvajali tudi na TV SLO. Bo šlo tokrat za podoben koncert ali lahko pričakujemo kaj drugačnega?
Oh, vedno se potrudim, da osvežim vsebino, naj bo z osveženim repertoarjem, novimi aranžmaji ali z gosti. Ali pa z vsem omenjenim. Tokrat se bo zgodilo ravno to. To bo večer soula, funka, dobrega groova, orkestrskega fortissima in seveda ubranih raskavih glasov.
Na vašem albumu so gostovali Branko Đurić - Đuro, Zoran Čalić, vaš fant Jernej Celestina in Matevž Šalehar - Hamo. Če ste na prejšnjem koncertu na oder povabili prve tri, pa bo tokrat z vami Hamo in poleg njega tudi Uroš Perić. Kako izbirate goste in ali je že kdaj kdo zavrnil sodelovanje?
Nisem še doživela, da bi kdo rekel ne. Je bila pa včasih kakšna želja po sodelovanju časovno neskladna in pač ni šlo skozi. Za večje koncerte vemo že precej vnaprej, a kljub temu se nam izvajalcem lahko križajo datumi. Prej ali slej pa tisti, ki se »zavohamo«, skupaj kaj ustvarimo in potem tudi na odru poustvarjamo. Ni ga lepšega kot energija, ki teče v vse smeri.
Res je, tokrat mi bosta poleg big banda Slovenske vojske pod taktirko Rudolfa Strnada delala družbo tudi Hamo in Uroš Perić. Glasno in strastno bo. Z Urošem sva skupaj stala nedavno na odru Križank. Res ne potrebujeva vaj, kot sem omenila, kjer steče energija, so zadeve samoumevne. Enako je bilo s skladnostjo najinih vokalov s Hamom. Res že komaj čakam ta koncert, bom pa tudi vesela, ko bo za menoj, da mine ta pozitivni stres, ki ga vsa odgovornost za izvrstno izpeljavo dogodka pač prinese s sabo.
Še bi si želela napisati kaj tako obsežnega. Rada imam eksces, teater, delo z igralci, preplete glasbenih slogov in vso to glasbeno paleto, s katero lahko slikam »prosto po Prešernu«. (smeh)
Z vami bo nastopil Big band Orkestra Slovenske vojske. Ima to kakšno povezavo s tem, da je Jernej profesionalni vojak?
Niti ne. S tem big bandom koncertiram že dolga leta, še preden sem Jerneja sploh spoznala. Res je, moj partner je redno zaposlen v vojski, je tudi navdušen glasbenik, športnik in zdaj se pripravlja na odprtje svoje prve slikarske razstave. Ni, da ni, tak je kot jaz, multipraktik, le da jaz bolj delujem znotraj glasbenega sveta. Imam pa veliko vlog, sem avtorica, pevka, pianistka, inštrumentalistka, pedagoginja, aranžerka, producentka in še kaj. Ta pisanost me res rešuje monotonosti, včasih bi si pa vseeno želela več fokusa zgolj na svojo vsebino. Ne pa toliko na to, kako jo komuniciram in kako bo prišla do ljudi. V teh časih moramo vsi početi vse.
Na albumu ne sodeluje le en Đurić, ampak vam je dve besedili prispevala tudi Đurova hči Zala. Kako vas je prepričala?
Med najinimi učnimi urami sva pilili njena besedila. Potem sem jim vdahnila melodije in harmonije. In so zaživela. Zala je zelo nadarjena avtorica in tudi glasba ji leži, sploh pa svet filma in režije. Upam, da skupaj zakuhava še kaj dobrega.
Aktualno pesem Lepe besede ste napisali s svojo učenko Kajo Velkaverh, ki je prispevala besedilo, skupaj pa sta ustvarili melodijo …
Ista zgodba. Imam butično glasbeno šolo Mala šola rokenrola, kjer se večinoma ukvarjam z ustvarjanjem na kožo pisanih pesmi, seveda v tesnem sodelovanju s klienti in učenci, ki soustvarjajo z mano. Od prve note do končnega sproduciranega izdelka. Seveda pa poučujem tudi vokalno tehniko in klavir. Pač vse, kar znam, zapakiram znotraj svoje metode in vesela sem za vse prekrasne uspehe in rezultate. Tako pri zelo mladih kot pri starejših.
Leta nimajo pomena. Talent, znanje in zavzeto delo te daleč pripeljejo. In seveda dobra ekipa. Da ne pozabim omeniti, Kaja Velkaverh je vnukinja Dušana Velkaverha, ki ga vsi zelo dobro poznamo kot plodovitega poeta iz časa zlate slovenske popevke. Jasno je, da je podedovala talent, in kar lep kupček avtorskih skladb se je že nabral na najinih »seansah«. Še boste slišali zanjo.
Neisha: Lepe besede
Cankarjev dom, Ljubljana
petek, 20. oktobra, ob 19.30
Poleti se je muzikal Povodni mož, za katerega ste napisali glasbo, vrnil na oder Križank. Z vami smo se o tem pogovarjali pred premiero, kakšni pa so občutki zdaj, ko že dobro leto osvaja odre?
Zelo sem bila vesela in počaščena, da se lahko kot avtorica glasbe in izvršna glasbena producentka podpišem pod tak spektakel. Še bi si želela napisati kaj tako obsežnega. Rada imam eksces, teater, delo z igralci, preplete glasbenih slogov in vso glasbeno paleto, s katero lahko slikam »prosto po Prešernu«. (smeh) Delati s pravimi profesionalci je pa še poseben užitek. Povodni mož je postavil nov mejnik v zgodovini slovenskih avtorskih muzikalov. Letvico je dvignil precej visoko. Me prav zanima, kakšen bo naslednji korak oziroma projekt. Upam, da Povodni mož doživi tudi preboj v tujino, zelo si ga zasluži.
Videli vas bomo v mladinskem filmu Čao Bela Janija Severja, ki se še snema. Kako se počutite kot igralka?
Super sem se počutila. Predvsem, ker sem igrala sebe. (smeh) Ni bilo potrebno prav nobeno vživljanje v lik, izmišljanje alter ega in podobno. Zelo gladko je potekalo vse skupaj in film bo zelo glasbeno obarvan. Še si želim kake filmske vloge. Čisto domače se počutim v vseh takšnih situacijah, samo da so kamere in mikrofoni okoli mene. Potrebuješ pa fokus in energijo, ker se seveda snema od zore do mraka.
Objavili ste fotografije s potapljaških avantur na Maldivih, ki kar malo spominjajo na naslovno fotografijo za Povodnega moža, kjer sta pod vodo glavna igralca Raiven in Jure Kopušar. Ste navdušena potapljačica ali je to nov hobi?
Nisem v morju doma, nimam niti oči pri strani ali na hrbtu, tako da nikoli ne veš, kaj velikega lahko priplava mimo. Sploh globokih, temnih vod se bojim. Nikoli ne zaplavam predaleč od obale. Rada imam palme, bel pesek in turkizno toplo vodo. In tukaj se vse začne in konča.
Šnorkljanje po koralnih grebenih je pa nekaj obveznega, če se odpraviš v take eksotične kraje. Tam je tudi voda zelo plitka, podvodno življenje pa barvito in raznoliko. Čisto me je prevzelo, kar nekaj dni zapored sem bila par metrov pod vodo z masko na glavi ter občudovala ribe in korale. Seveda v organiziranem spremstvu.
Še se bom odpravila v tiste kraje, čudoviti so. Če bi lahko svoje delo preselila tja, bi ostala kar nekaj mesecev. Z lahkoto.
