Ni dobro, če imaš več deklet hkrati
Zdravnik Martin Rozman iz nadaljevanke Usodno vino v imenu umetnosti brez zadržkov odvrže oblačila. Magister umetnosti Klemen Janežič o goloti, pandemiji, prepirih doma in še čem.
Odpri galerijo
»Mislim, da je koronavirus ena največjih civilizacijskih preizkušenj solidarnosti in empatije,« mi pove igralec v telefonskem pogovoru o pandemiji, ki je zaprla tudi gledališča. »Gledališkega odra sprva nisem pogrešal, saj sem imel do razglasitve karantene kar naporno sezono. No, zdaj je situacija popolnoma drugačna.« Čisto brez dela pa pri Klemnu Janežiču preprosto ne gre. »Sicer bolj prek računalnika, ampak nekako se da. Pripravljamo projekt v Gledališču Glej, vestern predstava Not dead enough, naš Zavod 0.1 pa se pripravlja na mednarodni gibalno-plesni projekt na Danskem.«
Ko beseda nanese na vse prehiter tempo, ki se je zdaj nekoliko upočasnil, Klemen ostaja realist. »Ja, to bi bilo super, samo kaj ko se nismo ustavili. Prej nam znano drvenje se je preselilo na družabna omrežja. Sprva zasutje omrežij z nepreglednim številom navodil, objav glede virusa in v zadnjem času tisoče razjarjenih komentarjev pod političnimi vsebinami. Redkkdo se je zaustavil in se zamislil.« Doda: »Mislim pa, da se je povečalo zavedanje obstoja sočloveka. Na Rožniku, kjer se rekreiram, mi v času virusa vsi odgovorijo na moje jutranje pozdrave, kar se prej ni dogajalo.« No, na kolesu pa se ni rekreiral, ampak se je udeležil protesta proti vladi.
Ko pomisli na prihodnost, reče z nekoliko žalostnim tonom: »Mislim, da se bo marsikaj spremenilo, tudi gledališče. Predvsem za nas, delo v gledališču ali na snemanjih. Seveda mora biti poskrbljeno za varnost vseh, a upam, da se bomo kmalu lahko lotili dela v istem prostoru. Pogrešam predstave, kolege, vaje, publiko ...«
Tik pred pandemijo je premiero doživela njegova avtorska predstava. »Postaja Samobitno/Station Selbstsein v produkciji Zavoda Flota in koprodukciji Zavod0.1 ter Bunker je bila zadnja gledališka premiera sezone 2019/2020. To je bil večer pred razglasitvijo popolne karantene za vso državo. Moram reči, da je bilo nekaj posebnega. Namreč predstava in prvi ponovitvi so bile popolnoma razprodane. Zaradi karantene smo ponovitvi seveda odpovedali, premiera je bila, a z manjšim številom gledalcev. Vedeli smo, da nas čaka zjutraj nov, drugačen svet, zato je bila predstava še toliko bolj posebna. Moč gledališča!« Ta predstava je vsekakor zelo aktualna.
Kot jo opiše: »Govori o prvobitnosti človeka in vplivu okolja nanj. Kaj je tisto, kar me dela unikatnega, originalnega, samobitnega. Samobitno kot nekaj, kar okolje in družba, v kateri smo, ne more spreminjati. Gre za preizpraševanje svojih misli in občutkov. Človek mora iskati ločnico med svojimi mislimi, občutki in idejami, vzgibi, ki so mu podtaknjeni.«
Klemna je širša javnost najbolj spoznala v vlogi zdravnika Martina Rozmana v nadaljevanki Usodno vino, zato ga še vedno sprašujejo za zdravniške nasvete. »Mislim, da Martin nikoli ne bo čista preteklost. Vsaj za določeno publiko. Je sicer veliko manj ogovarjanja na ulici, a vseeno me vsak teden doleti kakšen hecen pogovor.« In kaj se je Klemen naučil od Martina? »Da ni dobro, če imaš več deklet hkrati. Ne, to sem vedel že prej,« reče v smehu. Svoje srce je Klemen dal igralki Nini Ivanišin, s katero se večkrat skupaj znajdeta tudi na odru. V zadnji avtorski predstavi glas posodi ravno ona.
»Nino sem povabil k projektu, ker ima zame neverjeten glas in ga odlično uporablja. Ker je glasbo ustvarjal Branko Rožman, ki z Nino že več let sodeluje, je bila to pravzaprav sanjska kombinacija. Skupaj sta opravila izjemno delo.« Med njima ni nobene tekmovalnosti. »Nikakor! Tudi če bi bila, jaz ne bi imel nikakršne možnosti. Enostavno in preprosto,« zasanjano pripoveduje o ženi. »Letos je Nina prejela Severjevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Jaz jo občudujem in sem presrečen, ker vem, da si to absolutno zasluži.« Povprašam ga o zakonskem življenju, so tudi pri njiju prepiri sestavni del? »Prepiri so, prepiri bodo. Ljubezen ostaja in raste!« Čeprav skrbno varujeta svojo zasebnost, mi le zaupa, da še ne razmišljata o naraščaju. »Ko bo, pa bo.«
Klemen Janežič naravnost blesti v razvpiti predstavi V imenu matere. V njej je tudi veliko golote, in ko mu rečem, da je prekosil celo Marka Mandića, ki velja za našega kralja golote, se najprej nasmeji. »Telo igralca je orodje. Mi nimamo violine ali kopja, mi imamo samo sebe, telo. Golota je v umetnosti vedno igrala pomembno vlogo in je, če je ta dobro uporabljena, lahko noro pretresljiva. Mandića pa ne more preseči nihče! Nihče!«
Zasledila sem, da mu je rekel: »Prevzel sem ti gole vloge, nato ženo Pio v intimnem prizoru, zdaj ti bom pa še otroke.« Ko mu to navržem, takoj razloži: »To je popolnoma iztrgano iz konteksta, izrečeno v smehu in hecu. Marko je neverjeten in izjemen ustvarjalec. Kar on prinese h gledališki mizi, je nezamenljivo. V predstavi Kaligula, moji drugi v SNG Drama, sem imel priložnost koreografirati Marka. Čeprav sem bil še popolnoma zelen, je prisluhnil vsaki moji ideji in jo tudi izvedel, seveda bolje. kot sem si lahko kdaj predstavljal. On je inštitucija!« Vsekakor je tudi Klemen na dobri poti, da postane inštitucija.
Ko beseda nanese na vse prehiter tempo, ki se je zdaj nekoliko upočasnil, Klemen ostaja realist. »Ja, to bi bilo super, samo kaj ko se nismo ustavili. Prej nam znano drvenje se je preselilo na družabna omrežja. Sprva zasutje omrežij z nepreglednim številom navodil, objav glede virusa in v zadnjem času tisoče razjarjenih komentarjev pod političnimi vsebinami. Redkkdo se je zaustavil in se zamislil.« Doda: »Mislim pa, da se je povečalo zavedanje obstoja sočloveka. Na Rožniku, kjer se rekreiram, mi v času virusa vsi odgovorijo na moje jutranje pozdrave, kar se prej ni dogajalo.« No, na kolesu pa se ni rekreiral, ampak se je udeležil protesta proti vladi.
Ko pomisli na prihodnost, reče z nekoliko žalostnim tonom: »Mislim, da se bo marsikaj spremenilo, tudi gledališče. Predvsem za nas, delo v gledališču ali na snemanjih. Seveda mora biti poskrbljeno za varnost vseh, a upam, da se bomo kmalu lahko lotili dela v istem prostoru. Pogrešam predstave, kolege, vaje, publiko ...«
Tik pred pandemijo je premiero doživela njegova avtorska predstava. »Postaja Samobitno/Station Selbstsein v produkciji Zavoda Flota in koprodukciji Zavod0.1 ter Bunker je bila zadnja gledališka premiera sezone 2019/2020. To je bil večer pred razglasitvijo popolne karantene za vso državo. Moram reči, da je bilo nekaj posebnega. Namreč predstava in prvi ponovitvi so bile popolnoma razprodane. Zaradi karantene smo ponovitvi seveda odpovedali, premiera je bila, a z manjšim številom gledalcev. Vedeli smo, da nas čaka zjutraj nov, drugačen svet, zato je bila predstava še toliko bolj posebna. Moč gledališča!« Ta predstava je vsekakor zelo aktualna.
Na Rožniku, kjer se rekreiram, mi v času virusa vsi odgovorijo na moje jutranje pozdrave, kar se prej ni dogajalo.
Kot jo opiše: »Govori o prvobitnosti človeka in vplivu okolja nanj. Kaj je tisto, kar me dela unikatnega, originalnega, samobitnega. Samobitno kot nekaj, kar okolje in družba, v kateri smo, ne more spreminjati. Gre za preizpraševanje svojih misli in občutkov. Človek mora iskati ločnico med svojimi mislimi, občutki in idejami, vzgibi, ki so mu podtaknjeni.«
O kralju golote
Klemna je širša javnost najbolj spoznala v vlogi zdravnika Martina Rozmana v nadaljevanki Usodno vino, zato ga še vedno sprašujejo za zdravniške nasvete. »Mislim, da Martin nikoli ne bo čista preteklost. Vsaj za določeno publiko. Je sicer veliko manj ogovarjanja na ulici, a vseeno me vsak teden doleti kakšen hecen pogovor.« In kaj se je Klemen naučil od Martina? »Da ni dobro, če imaš več deklet hkrati. Ne, to sem vedel že prej,« reče v smehu. Svoje srce je Klemen dal igralki Nini Ivanišin, s katero se večkrat skupaj znajdeta tudi na odru. V zadnji avtorski predstavi glas posodi ravno ona.
»Nino sem povabil k projektu, ker ima zame neverjeten glas in ga odlično uporablja. Ker je glasbo ustvarjal Branko Rožman, ki z Nino že več let sodeluje, je bila to pravzaprav sanjska kombinacija. Skupaj sta opravila izjemno delo.« Med njima ni nobene tekmovalnosti. »Nikakor! Tudi če bi bila, jaz ne bi imel nikakršne možnosti. Enostavno in preprosto,« zasanjano pripoveduje o ženi. »Letos je Nina prejela Severjevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Jaz jo občudujem in sem presrečen, ker vem, da si to absolutno zasluži.« Povprašam ga o zakonskem življenju, so tudi pri njiju prepiri sestavni del? »Prepiri so, prepiri bodo. Ljubezen ostaja in raste!« Čeprav skrbno varujeta svojo zasebnost, mi le zaupa, da še ne razmišljata o naraščaju. »Ko bo, pa bo.«
Telo igralca je orodje. Mi nimamo violine ali kopja, mi imamo samo sebe, telo.
Klemen Janežič naravnost blesti v razvpiti predstavi V imenu matere. V njej je tudi veliko golote, in ko mu rečem, da je prekosil celo Marka Mandića, ki velja za našega kralja golote, se najprej nasmeji. »Telo igralca je orodje. Mi nimamo violine ali kopja, mi imamo samo sebe, telo. Golota je v umetnosti vedno igrala pomembno vlogo in je, če je ta dobro uporabljena, lahko noro pretresljiva. Mandića pa ne more preseči nihče! Nihče!«
Zasledila sem, da mu je rekel: »Prevzel sem ti gole vloge, nato ženo Pio v intimnem prizoru, zdaj ti bom pa še otroke.« Ko mu to navržem, takoj razloži: »To je popolnoma iztrgano iz konteksta, izrečeno v smehu in hecu. Marko je neverjeten in izjemen ustvarjalec. Kar on prinese h gledališki mizi, je nezamenljivo. V predstavi Kaligula, moji drugi v SNG Drama, sem imel priložnost koreografirati Marka. Čeprav sem bil še popolnoma zelen, je prisluhnil vsaki moji ideji in jo tudi izvedel, seveda bolje. kot sem si lahko kdaj predstavljal. On je inštitucija!« Vsekakor je tudi Klemen na dobri poti, da postane inštitucija.