Okradeni na Zanzibarju

Ni bilo samo čisto pravo delo, dopust pa tudi ne, ampak nekaj vmesnega. Anna Paynich je s hčerko odpotovala na Zanzibar zaradi izobraževanja in humanitarnega poslanstva. »Želim pomagati otrokom z zdravilno energijo. Zakon privlačnosti deluje edino tako: daj in prejel boš. Vedno delujem v brezpogojni ljubezni do stvari, situacij in ljudi,« razloži Anna.

Hčerki je že po resničnostnem šovu Kmetija obljubila plavanje z delfini na Havajih, vendar tega zaradi obilice dela ni mogla takoj izpolniti. Nato je lani izbruhnila pandemija koronavirusa. Havaji so padli v vodo, kot nadomestilo pa se je pojavilo potovanje na Zanzibar. Destinacija naj bi bila varna pred okužbami, smo slišali, nekakšna obljubljena dežela med pandemijo.

»Nihče ni imel maske, lahko se srečaš tudi z vsemi divjimi živalmi.

Poleg tega mnogo otrok potrebuje humanitarno pomoč in se je vse skupaj nekako skombiniralo in združilo. Ugotavljam, da je bila to idealna izkušnja: učenje za Anayo in obenem delo zame,« meni. »Tudi svoje skupine v programih online med drugim učim, naj delujejo iz srca in ustvarjajo obilje s samodisciplino, vztrajnostjo in izvajanjem jutranjih ritualov ter z umirjenim odzivom na okolico. Tudi Zanzibarčane je to zanimalo in sem pripravila nekaj delavnic na to temo kar v živo.«

Hčerka je spoznala afriško življenje, kulturo, jezik, hrano in živali. »Dobila je bogate izkušnje in življenjsko pomembne lekcije v morju, interakciji z živalmi, džunglo, domorodci in otroki v šoli,« poudarja Anna. Na poti sta bili dva tedna, za Anayo je bilo to res posebno doživetje, saj je prvič zapustila Evropo.

Tudi 24-urni polet brez postanka jima je minil, kot bi mignil, najbrž sta k temu pripomogla Anayina neučakanost in navdušenje pred dogodivščino. Če jima potovanje ni povzročalo preglavic, pa sta jima ponagajali dve uri, kolikor je časovne razlike med Slovenijo in Zanzibarjem. »Dve uri naprej pomeni, da je dve uri prej konec dneva, a dve uri prej se tudi začne nov. Preden se prilagodiš, se ti zdi, da boš zjutraj zaradi teh dveh ur zamudil bogvekaj. Pa ni nič tako groznega. Kako jutro na začetku malce potegneš spanec, potem pa je,« pravi. Tudi vreme in temperature so bili nekaj povsem drugega kot v tem času v Sloveniji. Medtem ko smo pri nas imeli tudi nekaj snega, sta se Anna in Anaya znašli na poletnih 32 stopinjah in visoki vlažnosti.



Kljub vročini in vlagi ter seveda delu sta imeli dovolj časa za zabavo in uživanje. »Največja dogodivščina je bila plavanje z delfini in ogromnimi želvami. Obe sva neskončno uživali,« pove Anna.

Žal pa so na turiste prežali tatovi ... »V džungli mrgoli opic s tatinskimi prsti. Še naše, slovenske srake se lahko skrijejo pred njimi.« Nič hudega sluteči pohodnik je okraden, še preden se zave. Opice so Anayi z glave ukradle rože, Anni pa je uspelo dobesedno zadnji hip rešiti telefon, opica bi ji ga skoraj iztrgala iz rok.



Varnejše je tako bilo druženje z ljudmi. Učili sta se plesati tanzanijski ples jerusalema in zapeti zanzibarsko pesem Jumbo Bwana. Domačini so pokali od smeha ob njunem izgovarjanju.

Tudi v hrani sta uživali. »Obožujeva njihovo sadje, najbolj pasijonko, mango, liči. In morsko hrano.« Bivali sta v hotelu, spoznali pa tudi življenje domačinov. »Tega ne bi izpustila za nič,« poudari Anna. Skromni Masaji so ju navdušili in očarali z odprtostjo. Z njimi sta opravili tudi tako imenovani čistilni obred.