Partizan, udbaš, švercer in filmar

V Pulju je potekal tradicionalni filmski festival, ki je v času nekdanje države veljal za najpomembnejše druženje filmarjev v Jugoslaviji. Na jugu Istre so se julija redno srečevali vsi, ki so kaj pomenili v filmski industriji. Med njimi je bil večkrat tudi človek, za katerega trdijo, da je ustvaril jugoslovanski Hollywood in v Jugoslavijo pripeljal vrsto filmskih zvezd, od Orsona Wellesa, Clinta Eastwooda, Antonyja Queena, Burta Lancasterja, Francisa Forda Coppole, Sophie Loren … Kot direktor Avala filma iz Beograda je bil Ratko Dražević v šestdesetih letih prejšnjega stoletja človek, ki je držal skoraj vse niti filmske industrije nekdanje države v svojih rokah.

V producentski posel je prišel po partijski direktivi leta 1960. Pred tem o filmu ni imel pojma. A bolj kot življenje na čelu studia, ki mu ga je uspelo v nekaj letih razviti v jugoslovansko različico največjih ameriških filmskih hiš, sta zanimivi dotedanje življenje in početje Draževića. Bereta se namreč kot vrhunski triler in bi lahko bili krasna podlaga za zelo zanimiv in razburljiv film. Sam se je namreč po Beogradu hvalil, da je ubil 2000 ljudi in spal s prav toliko ženskami.

Udbaš

Pred vojno je Ratko Dražević študiral veterino v Beogradu. Po izbruhu vojne je takoj vstopil med partizane in tam ostal do konca. Kmalu po osvoboditvi Srbije je postal načelnik Udbe v Čačku. Kot se je pozneje spominjal in zapisal v svojih spominih, objavljenih v nekaterih srbskih časopisih, mu ni najbolj dišalo, ker so ga postavili za šefa Udbe za dokaj obsežen Moravski okraj, »a kaj ko mi je Slobodan Penezić - Krcun (šef takratne milice in Udbe v Srbiji, narodni heroj, op. a.) ukazal, da moram to početi. Rekel mi je, j…. nekdo to mora narediti, se boš že navadil.«

Tako je Dražević v osrednji Srbiji začel odstranjevati za tedanji režim nevarne ljudi. Obstajajo pričevanja, ki jih je v poznejših intervjujih potrdil tudi sam Dražević, kako so on in njegovi podrejeni iz čačanske Udbe vsako noč na bregovih Morave ubijali četnike, njihove simpatizerje, medvojne podpornike in vse, za katere so domnevali, da bi utegnili biti v napoto novemu režimu. Po pričevanjih so bili zelo delavni in vestni.

Tihotapljenje kot gospodarska veja

Leta 1947 so ga ob reorganizaciji Udbe poklicali v Beograd, kjer je nekaj časa vodil protiobveščevalni oddelek. Ta posel ga je dolgočasil, saj so se, kot je pripovedoval v intervjuju novinarju Milomiru Mariću, avtorju znane knjige Otroci komunizma iz leta 1987, ukvarjali predvsem z lovljenjem tujih vohunov, ki so v Jugoslavijo prihajali prek Trsta, po izbruhu informbiroja pa so se začeli ukvarjati tudi z ruskimi in drugimi vzhodnoevropskimi agenti. »To mi ni bilo tako zanimivo kot tedaj, ko sem preganjal četnike,« je izjavil. Zato je želel Udbo zapustiti. Ni šel tako kot veliko njegovih sodelavcev v diplomacijo, temveč se je začel ukvarjati z zunanjo trgovino.


Svojemu prijatelju Peneziću, ki je bil takrat notranji minister Republike Srbije, je predlagal oblikovanje posebnega oddelka, ki bi se ukvarjalo s tihotapljenjem blaga, s katerim bi lahko prišli do takrat prepotrebnih deviz za modernizacijo policije in Udbe. Tako sta skupaj s kolegom začela v okviru podjetja Morava tihotapiti cigarete v Nemčijo, njuna dejavnost pa je zelo kmalu pripeljala do oblikovanja Genexa, nekoč največjega jugoslovanskega podjetja. Skupina okoli Draževića je začela prevzemati tihotapske posle, sčasoma so prevzeli tihotapske posle od podjetja Morava, nadaljevali s tihotapljenjem cigaret v Nemčijo, kjer so sodelovali z judovskimi trgovci. Njim je bilo zaradi holokavsta na Zahodu dovoljeno vse in jih niso toliko nadzorovali, je še povedal Dražević v pogovoru. Kmalu so podobne tihotapske povezave vzpostavili še z Italijo. Ker so se udbaši takrat na veliko ukvarjali s švercanjem, so se pojavljala trenja pri nadzoru trgovanja med zvezno Udbo in republiškimi izpostavami.

Kratki stik s slovensko Udbo

Dražević se je spominjal, da so največ sodelovali z nekim Italijanom iz Trsta, ki je rad trgoval tudi z mamili, a ker jim je šlo zelo dobro in so nekajkrat poskušali to sodelovanje še okrepiti, je zaradi tega nastal spor s slovensko Udbo. »Neke noči mu je slovenska Udba v avtomobilske gume podtaknila heroin, ga naslednje jutro aretirala in nesrečnik je po nedolžnem odsedel dve leti v zaporu,« se je spominjal Dražević svojega tihotapskega obdobja. V tem času so na črno odkupovali devize, zlato in dragocenosti od premožnejših ljudi v Jugoslaviji, Dražević pa priznava, da so v času najhujše krize tudi vdirali v hiše premožnejših in kradli zlato, denar in vrednejše predmete.

Ves dobiček od tega početja se je stekal v črni fond, ki je imel legalno odprt račun pri Narodni banki Jugoslavije. Tako so bile oblikovane prve devizne rezerve za delovanje države. Ker je šlo za dobičkonosen posel, se je partijski vrh v začetku petdesetih let odločil, da poleg izvozno-uvoznega podjetja Invest-importa, nad poslovanjem katerega je bdela zvezna Udba, v vsaki republiki ustanovijo podobno podjetje za zunanjo trgovino, ki bi s podobnimi posli bogatila proračun države. Tako sta Ratko Dražević in njegov prijatelj Vlada Višnjić leta 1952 ustanovila General-eksport, ki se je preimenoval v Geneks, največje izvozno-uvozno podjetje Jugoslavije.

Vstop v filmski posel

V drugi polovici petdesetih so ga poslali v ZDA, formalno za predstavnika Geneksa, a v resnici naj bi v Ameriki oblikoval obveščevalno mrežo, ki je Jugoslavija čez lužo ni imela najbolje razvite. Tam ni bil prav dolgo, saj so Američani kmalu odkrili, kaj je v resnici njegov glavni razlog za bivanje na njihovem ozemlju, in je moral na vrat na nos nazaj v Jugoslavijo. V tistem času so v partiji ugotavljali, da je film lahko ne samo izjemen ideološko-propagandni medij, temveč se v tej industriji vrti tudi veliko denarja. Bil je čas odpiranja Jugoslavije tudi proti Zahodu in Draževića so najprej imenovali za direktorja distribucijskega podjetja Jugoslavija film.

To je doživel kot največjo degradacijo v svojem življenju. Sprva se je tega položaja branil kot hudič križa, a potem se je kot eden najbolj znanih beograjskih zapeljivcev vendarle sprijaznil in se tolažil, da je pri filmu vsaj veliko lepih deklet. Kmalu so ga poslali v Avala film, ki je do tedaj životaril. Posneli so dva ali tri partizanske filme na leto, ki niso bili dovolj dobri niti za puljski festival, kaj šele, da bi jih lahko prodali v tujino. Produkcija filma v Srbiji je takrat skoraj zamrla in Dražević je dobil nalogo, naj zadevo postavi na noge.

Jugoslovanski Hollywood

Državni filmofil številka ena, maršal Tito, mu je prek posrednikov sporočil, naj uporabi svoje bogate zveze z zahodnimi poslovnimi partnerji še iz časov tihotapljenja in tudi poznejših legalnih poslov pri Geneksu in poskuša s koprodukcijami pripeljati v Jugoslavijo znane igralce ter režiserje. Dražević, ki je govoril več tujih jezikov, je začel velikopotezno. Iz filmskega mesta Košutnjak blizu Dedinja v Beogradu je naredil enega največjih filmskih studiev v tem delu Evrope, popularno so mu rekli tudi jugoslovanski hoolywood, na plačilni seznam Avala film mu je uspelo uvrstiti nekatere vidne intelektualce iz filmskega, literarnega in dramskega življenja, ki sicer niso prav z naklonjenostjo gledali na komunistični režim, kot so Borislav Mihajlović Mihiz, Živojin Žika Pavlović, Dušan Makavejev, Borislav Bekić, Slobodan Selenić.

Draževiću je poleg tega res uspelo, da so tedaj v Jugoslavijo prišli snemat filme res tedanji velikani filma z vsega sveta. V osmih letih je Avala film posnel več kot 120 koprodukcijskih celovečercev. S koprodukcijami je prišlo veliko denarja in z denarjem tudi lagodno življenje.

Urbane legende

Ratko Dražević je bil redni gost razvpitega beograjskega hotela Majestic in tam je vztrajno zapeljeval vse, kar je lepega in oblečenega v krilo prišlo mimo. Obstaja vrsta urbanih legend o njegovih posteljnih podvigih, morda je zanimiva ta, kako ga je njegov umetniški svetovalec Borislav Mihajlović Mihiz predstavil neki ugledni in šarmantni Francozinji, ki se mu je takoj usedla na kolena, ko ji je rekel: »To je Ratko, ki je ubil dva tisoč ljudi in se ljubil z dva tisoč ženskami.«
Osvojil je tudi srce Olivere Katarine in mnogi možakarji v Jugoslaviji so mu bili v tistem času zelo nevoščljivi, da je lahko delil posteljo z žensko, ki je bila za mnoge takrat ena najlepših v državi. Pozneje se je spominjala časov, »ko je bil ob meni Ratko Dražević, srbski James Bond, resen srbski obveščevalec, veliki domoljub in prvi človek jugoslovanske filmske industrije. Skupaj sva živela sedem let. Bila je to velika in dramatična ljubezen. Živela sva v Rimu, Parizu, Beogradu. Bil je sicer grob človek, a markanten in do mene je bil nežen kot svila.«

Po smrti njegovega političnega mecena in prijatelja Slobodana Panezića - Krcuna, ki je bil v tistem času predsednik srbske vlade, in poznejšem uspehu filma Zbiralci perja se je Dražević umaknil v Rim, kjer je postal generalni direktor filmske hiše Prodi. V Jugoslaviji je postal nezaželen in mnogi so nanj začeli gledati kot na nasprotnika režima, predvsem zato, ker je oblast pogosto kritiziral, da je namerno slabila Avala film in dopustila, da se je krepil konkurenčni hrvaški Jadran film. V Srbijo se je vrnil konec osemdesetih let in v Beogradu umrl 1992.