Platinasta poroka zakoncev Romih
Ves dan sta pred 70 leti porabila, da sta prišla peš do Laškega in se poročila.
Odpri galerijo
Zakonca Romih pred domačo hišo FOTOGRAFIJI: MOJCA MAROT
Redki so pari, ki jim je dano dočakati 70 skupnih let. Mariji in Mihu Romihu iz Trobnega Dola nad Laškim je to uspelo. »Saj niti ne veva točno, kako se reče takšni poroki. Eni pravijo, da je platinasta, spet drugi, da je diamantna, kronska ali celo milostna,« ugiba še vedno zgovorna Marija, ki jih šteje 91, medtem ko je njen Miha v 97. letu starosti.
Oba pa se še dobro spomnita zadnje majske sobote pred 70 leti, bila je binkoštna sobota, ko sta se s pričama peš že zjutraj odpravila proti Laškemu, kjer ju je čakala civilna poroka. »Nekateri bolj premožni so si lahko privoščili konjsko vprego, mi pa smo jo mahnili kar peš. Dobre tri ure smo hodili v eno smer, do večera pa smo bili nazaj in ohcet se je lahko začela. Seveda je bila takšna, kot se spodobi, tudi muzikantje niso manjkali,« spomine na poročni dan pred 70 leti odstira Marija oziroma Micika, kot jo kličejo domačini.
Oba sta se rodila v številnih družinah, vsak od njiju je imel devet bratov in sestra. Miha iz Curnovca, ki se je rodil kot osmi pri Tuhtarjevih, pa je danes edini, ki je še živ, medtem ko ima Micika, ki se je rodila v Trobnem Dolu kot druga po vrsti, še dve sestri, Geliko in Faniko, ter brata Ivana. Prav šestnajst let mlajša sestra Gelika je tista, ki je sestri in svaku pripravila neprecenljivo poročno darilo. Napisala in podarila jima je pesem in v štirivrstičnih verzih popisala njuno življenjsko zgodbo. Micika nam jo ob obisku ponosno pokaže in pove: »Vsak dan jo preberem, včasih tudi večkrat in se vsakič zraven tudi razjočem.« Kako tudi ne, ko pa se v pesmi zrcalijo tako radost kot žalost, ki jo življenje prinese s seboj.
In kako sta se pravzaprav spoznala, ju pobaramo. »Ko se je on že poslavljal od osnovne šole v Šentrupertu, sem jaz bosa šele prestopila njen prag,« nam pove Micika. In doda, da sta postala pozorna drug na drugega šele v najstniških letih. »Kakšna tri leta sva se opazovala bolj od daleč, potem pa sva se počasi zbližala in odločila, da se poročiva,« nam razkrije Micika. Po poroki sta ostala na Mihovi domačiji, a ni bilo niti toliko travnikov, da bi lahko redila dve kravi, ki sta ju potrebovala za delo, zato sta travnik in njivo vzela v najem, kar pa je morala Micika odslužiti z delom v »tavrhi«, kot se je reklo.
A jima delo ni bilo tuje, le denarja je bilo vedno bolj malo. Zato je Miha, ki je pel pri Curnovčanih, znani skupini moških pevcev, ki so ohranjali poseben način petja s tako imenovanim cvikom, pozimi pletel koše in košare. Miciki pa so od nekdaj pri srcu ročna dela in tako še danes rada plete nogavice, rokavice, kape, šale. V zakonu so se jima rodili trije otroci, a najbolj žalostno je, da sta tudi že vse tri pokopala in tako 70 skupnih let praznovala zgolj z vnuki. »Šest jih imava, pravnukov pa devet,« ponosno pove Micika. Pred 19 leti je umrl prvorojenec Miha, ki jima je bil v veliko pomoč. Lani sta se morala posloviti od drugega sina Ivana, letos še od hčerke Hermine.
Prav to pa je bil tudi razlog, da 70-letnice poroke nista želela praznovati. A domači nanju niso pozabili in so jima pripravili presenečenje. Da bi jima zdravje dobro služilo, pa jima želimo tudi vsi v uredništvu Slovenskih novic, saj je naš časopis tisti, ob katerem si že vrsto let krajšata čas.
Marija se razjoče vsakič, ko vzame v roke pesem sestre Gelike.
Oba sta se rodila v številnih družinah, vsak od njiju je imel devet bratov in sestra. Miha iz Curnovca, ki se je rodil kot osmi pri Tuhtarjevih, pa je danes edini, ki je še živ, medtem ko ima Micika, ki se je rodila v Trobnem Dolu kot druga po vrsti, še dve sestri, Geliko in Faniko, ter brata Ivana. Prav šestnajst let mlajša sestra Gelika je tista, ki je sestri in svaku pripravila neprecenljivo poročno darilo. Napisala in podarila jima je pesem in v štirivrstičnih verzih popisala njuno življenjsko zgodbo. Micika nam jo ob obisku ponosno pokaže in pove: »Vsak dan jo preberem, včasih tudi večkrat in se vsakič zraven tudi razjočem.« Kako tudi ne, ko pa se v pesmi zrcalijo tako radost kot žalost, ki jo življenje prinese s seboj.
Pokopala vse tri otroke
In kako sta se pravzaprav spoznala, ju pobaramo. »Ko se je on že poslavljal od osnovne šole v Šentrupertu, sem jaz bosa šele prestopila njen prag,« nam pove Micika. In doda, da sta postala pozorna drug na drugega šele v najstniških letih. »Kakšna tri leta sva se opazovala bolj od daleč, potem pa sva se počasi zbližala in odločila, da se poročiva,« nam razkrije Micika. Po poroki sta ostala na Mihovi domačiji, a ni bilo niti toliko travnikov, da bi lahko redila dve kravi, ki sta ju potrebovala za delo, zato sta travnik in njivo vzela v najem, kar pa je morala Micika odslužiti z delom v »tavrhi«, kot se je reklo.
Kakšna tri leta sva se opazovala bolj od daleč, potem pa sva se počasi zbližala in odločila, da se poročiva.
A jima delo ni bilo tuje, le denarja je bilo vedno bolj malo. Zato je Miha, ki je pel pri Curnovčanih, znani skupini moških pevcev, ki so ohranjali poseben način petja s tako imenovanim cvikom, pozimi pletel koše in košare. Miciki pa so od nekdaj pri srcu ročna dela in tako še danes rada plete nogavice, rokavice, kape, šale. V zakonu so se jima rodili trije otroci, a najbolj žalostno je, da sta tudi že vse tri pokopala in tako 70 skupnih let praznovala zgolj z vnuki. »Šest jih imava, pravnukov pa devet,« ponosno pove Micika. Pred 19 leti je umrl prvorojenec Miha, ki jima je bil v veliko pomoč. Lani sta se morala posloviti od drugega sina Ivana, letos še od hčerke Hermine.
Prav to pa je bil tudi razlog, da 70-letnice poroke nista želela praznovati. A domači nanju niso pozabili in so jima pripravili presenečenje. Da bi jima zdravje dobro služilo, pa jima želimo tudi vsi v uredništvu Slovenskih novic, saj je naš časopis tisti, ob katerem si že vrsto let krajšata čas.
