Playboyevo dekle prodaja rabljene obleke

Radovljičanka Manca Zupan, znana po kronično praznem mobilnem telefonu, se je pred časom poskušala dobiti s strokovnjakom, ki bi ji v fička namestil električno napeljavo za polnjenje. Zdaj takega mojstra ne potrebuje več: »Avto sem razbila v prometni nesreči in kupila novega, ki ima to vgrajeno,« nam je pojasnilo to posebno dekle, ki obožuje čevlje z vrtoglavo visokimi petami: »Morajo biti dizajnerski, usnjeni in črni.« Ko pa gre za oblačila, je lepotica, ki je nekoč krasila strani Playboya, načelna: »Bodi eko – kupi rabljeno obleko!«

Zakaj se je lotila prodaje rabljenih oblačil in še vedno vztraja v tem poslu? »Čisto preprosto: moj moto je bil vedno iz druge roke v prave roke. Veseli me, da lahko predstavim svojo zgodbo skozi idejo, ki se je začela pisati pred desetimi leti. V sicer premalo spoštovano dejavnost na področju trgovine – prodajo rabljenih oblačil – sem šla z mislijo o bolj ekonomičnem in racionalnem življenju ter z veliko ljubeznijo do oblačil.« Ta ljubezen prihaja iz druženja z najboljšima prijateljicama, mamo Andrejo in sestro Nejo: »Vedno smo želele biti urejene, ugajati najprej sebi, nato še drugim. Nosile smo oblačila druga od druge. Tako sem v bistvu odrasla s tem, da sem se lahko počutila izvrstno v obleki, ki je bila takrat primerna razpoloženju, pa čeprav ni bila moja.«

Ohranjena in čista

»Vsem, ki stopijo skozi moja vrata, želim ponuditi odlično izkušnjo, kjer na enem mestu najdejo izbor oblačil in modnih dodatkov za vsak okus, po ceni, ki jo drugje težko najdejo. Z drugo besedo, obljubljam mali lov na skrite tekstilne zaklade, ki so se jih drugi naveličali.« Njena trgovinica v Kranju deluje šesto leto, prej je delala v Radovljici, in je postala pravi strokovnjak za oblačila iz druge roke: »Ta morajo biti še vedno atraktivna, stikati se morajo s trenutnimi modnimi smernicami, seveda dobro ohranjena in predvsem čista. Se je pa treba zavedati, da ta, ki oblačilo prinese, zanj ne more pričakovati veliko. Vendar je tisto, kar jim ponudim sama s posredovanjem ob prodaji, še vedno več, kot če oblačilo zavržejo. Povprečna cena majic je okoli tri evre, recimo bunde, ker prihaja zima, so petnajst evrov, in to najdražje.« Glede na to, da je Manca oboževalka čevljev, je tudi najdražji kos, ki ga je prodala, par čevljev: »Moja znanka, tudi njo smo lahko občudovali na straneh Playboya, mi je prinesla par modnega oblikovalskega genija Christiana Louboutina. Prodane so bile še isti dan. In pa Burberryjev plašč, ki je ob nabavi veljal več kot tisočaka. Prodan je bil za petdeset evrov.«

Ženska, moška ali otroška oblačila, vse je dobrodošlo: »Vsak kos oblačila, ki ga prinesejo do mene, ima svojo zgodbo. V tkaninah so spleteni spomini in pričakovanja. Tak, ki prinese oblačilo za nekaj evrov in jih nameni drugemu, je zame izjemno odgovoren do družbe in narave. Sama uživam ob zavedanju, da vsak kos nadaljuje zgodbo z drugim uporabnikom.«