Predstava, ki išče izvor agresije (FOTO)
V tej sodobni tragediji je sedanjost že nekaj minulega. Nič drugega kot sanje prekine mirno in uspešno življenje milanskega kapitalista, ki počitnikuje z družino. Poskus, da bi razumel pomen nenavadnih sanj, vodi v še bolj destruktivno obsesijo z nadzorom nad svojim sinom. Ko oče prosi sina, naj ga ubije (nekakšen obratni Ojdip), sin zbeži – in nazadnje oče ubije sina. Zgodovina se konča, predaja sveta kot bakle med generacijami se ustavi.
V gledalcu je moč
V tej novodobni tragediji želi avtor Pier Paolo Pasolini s svojim premišljevanjem o človeški paradoksalnosti povabiti gledalca k razmisleku, morda celo prepoznanju izvorov agresije in nemoči, zaradi katerih ne zmoremo videti drugega kot skrivnost na odru življenja, in to kot nekakšno uganko, ki jo je treba razrešiti.
Zato nas zanima prav skrivnost tovrstnih fenomenov življenja, ki nas ženejo, da vedno znova prek razuma iščemo rešitve ugank, s katerimi je »prekleto posejano območje med človekom in njegovo oblastjo nad realnostjo«. Pasolini v manifestu besednega gledališča zapiše, da tako vprašanje kakor odgovor živita v gledalki in gledalcu. Ta, ki gleda, ima moč, da dešifrira resničnost.
