EVROVIZIJA
Preplah pred evrovizijskimi nastopi, slišale so se eksplozije
Gostitelji v Tel Avivu so se neizmerno potrudili, da prisotnim pričarajo nepozabno izkušnjo. Evropski mediji poročajo o nevarnosti napadov, Izraelci mirijo, da je mesto izjemno varno.
Odpri galerijo
Zala in Gašper sta se prvič v življenju sprehodila po rdeči preprogi, ki je bila tokrat oranžne barve. Ognjeni krst sta prestala z odliko. FOTOGRAFIJE: T. M.
Grožnje, da se bo v Tel Avivu zgodil napad, kakršnega to glasbeno tekmovanje še ni doživelo, ima vsaj tako velike oči kot strah v otroških pravljicah.
Evropski mediji vztrajno poročajo o nevarnosti bombardiranja tega živahnega izraelskega mesta in tisti, ki vse skupaj spremljajo iz udobnih domačih naslonjačev, so zlahka nasedli tej propagandi. Marsikdo je zaradi ustrahovanja celo ostal doma in ni želel tvegati, da bi se mu kaj hudega zgodilo. A če bi vedel, kaj zamuja, bi se tolkel po betici.
Tel Aviv je na stežaj odprl vrata v svoj čarobni, srčni, omamni in z žgočim soncem obsijani svet. V nasprotju s švedskim Stockholmom in lansko Lizbono so se gostitelji neizmerno potrudili, da nam pričarajo nepozabno izkušnjo. Številni ogledi mestnih znamenitosti in skrivnosti, lebdenje na gladini Mrtvega morja, okušanje kulinaričnega razkošja in prostrane plaže, na katerih se bohotijo oznojena mišičasta telesa, vas bodo hitro spomnili na kak kičast turistični katalog.
Nas pa so zazibali v eno najlepših evrovizijskih zgodb doslej. Celotna izkušnja je toliko vznemirljivejša, ker smo ob imenu Slovenija skoraj na vsakem koraku deležni iskrenih pohval. Naj si bo sredi ulice, na avtobusu ali v tiskovnem središču, kjer vodje delegacij z vnemo poudarjajo, da sta ZalaGašper, kot se po novem imenujeta, esenca tistega, kar njim pomeni evrovizijski duh.
Tako čista, nepreračunljiva in z modernim, svežim zvenom. In tudi na oranžni preprogi, nekakšnem uradnem odprtju dvotedenskega direndaja in napovedi, da se bo čez nekaj dni začelo zares, sta upravičila sloves preprostih zaljubljencev. Skladno oblečena, najstniško zatreskana, vsakomur dostopna in prijetno zgovorna sta se pomikala po prizorišču pred Nacionalnim teatrom.
Med vrsticami smo ujeli, da sta ob vsem lepem občutila nekaj krajših trenutkov strahu, ko so se v daljavi zaslišali zvoki eksplozij. A sta se hitro pomirila, ker so ekipam razložili, da jim ni treba skrbeti za življenje, saj ima mesto visokotehnološko protiraketno zaščito, glede na stroge varnostne ukrepe pa smo trenutno v eni najbolj zaščitenih prestolnic sveta. Nervoza, da bi se komu kaj hudega zgodilo, je tako odveč, čeprav nekje v ozadju še vedno obstaja nevarnost napada z noži. To je namreč edini način za ustrahovanje prebivalcev in turistov, proti kateremu nimajo ustreznega protiorožja. Ampak o paniki na srečo ne duha ne sluha.
V nasprotju s prejšnjimi prizorišči so kontrole pred vstopom v tiskovno središče bistveno manj rigorozne, brez oboroženih policistov in vojske. Na vhodu te pričakajo nasmejani mladeniči in mladenke, ki ti nikoli ne pozabijo zaželeti lepega dne in obilice užitkov. Nekateri nam celo svetujejo, da je bolj praktično in ceneje, če s sabo prinesemo hrano in pijačo, kakor da bi plačevali zasoljene cene v notranjosti tiskovnega središča.
Zaupali so nam tudi, naj ne skrbimo, saj nas nenehno čuvajo njihove varnostne sile, čeprav jih ne vidimo. In če smo bili pred pristankom v to kontroverzno deželo skeptični, kako nas bodo vsakih nekaj metrov pretresali s kontrolnimi točkami, smo na koncu začudeno spoznali, da se je dobro otresti predsodkov in namesto domnev ter slepega sledenja pristranskim sejalcem strahu pripotovati na evrovizijsko rajanje z neverjetnimi poletnimi temperaturami.
Evropski mediji vztrajno poročajo o nevarnosti bombardiranja tega živahnega izraelskega mesta in tisti, ki vse skupaj spremljajo iz udobnih domačih naslonjačev, so zlahka nasedli tej propagandi. Marsikdo je zaradi ustrahovanja celo ostal doma in ni želel tvegati, da bi se mu kaj hudega zgodilo. A če bi vedel, kaj zamuja, bi se tolkel po betici.
Marsikdo je zaradi ustrahovanja celo ostal doma in ni želel tvegati, da bi se mu kaj hudega zgodilo.
Tel Aviv je na stežaj odprl vrata v svoj čarobni, srčni, omamni in z žgočim soncem obsijani svet. V nasprotju s švedskim Stockholmom in lansko Lizbono so se gostitelji neizmerno potrudili, da nam pričarajo nepozabno izkušnjo. Številni ogledi mestnih znamenitosti in skrivnosti, lebdenje na gladini Mrtvega morja, okušanje kulinaričnega razkošja in prostrane plaže, na katerih se bohotijo oznojena mišičasta telesa, vas bodo hitro spomnili na kak kičast turistični katalog.
Chingiz iz Azerbajdžana velja za velikega favorita in je pravi lomilec ženskih pa tudi moških src. Naše pesmi Sebi sicer ne zna zapeti, si jo pa večkrat zavrti.
Nas pa so zazibali v eno najlepših evrovizijskih zgodb doslej. Celotna izkušnja je toliko vznemirljivejša, ker smo ob imenu Slovenija skoraj na vsakem koraku deležni iskrenih pohval. Naj si bo sredi ulice, na avtobusu ali v tiskovnem središču, kjer vodje delegacij z vnemo poudarjajo, da sta ZalaGašper, kot se po novem imenujeta, esenca tistega, kar njim pomeni evrovizijski duh.
Tako čista, nepreračunljiva in z modernim, svežim zvenom. In tudi na oranžni preprogi, nekakšnem uradnem odprtju dvotedenskega direndaja in napovedi, da se bo čez nekaj dni začelo zares, sta upravičila sloves preprostih zaljubljencev. Skladno oblečena, najstniško zatreskana, vsakomur dostopna in prijetno zgovorna sta se pomikala po prizorišču pred Nacionalnim teatrom.
Med vrsticami smo ujeli, da sta ob vsem lepem občutila nekaj krajših trenutkov strahu, ko so se v daljavi zaslišali zvoki eksplozij. A sta se hitro pomirila, ker so ekipam razložili, da jim ni treba skrbeti za življenje, saj ima mesto visokotehnološko protiraketno zaščito, glede na stroge varnostne ukrepe pa smo trenutno v eni najbolj zaščitenih prestolnic sveta. Nervoza, da bi se komu kaj hudega zgodilo, je tako odveč, čeprav nekje v ozadju še vedno obstaja nevarnost napada z noži. To je namreč edini način za ustrahovanje prebivalcev in turistov, proti kateremu nimajo ustreznega protiorožja. Ampak o paniki na srečo ne duha ne sluha.
Radijski novinar Jan Vehar je imel eno redkih priložnosti, da je spoznal težko dostopnega ruskega zvezdnika Sergeja Lazareva.
Zaupali so nam tudi, naj ne skrbimo, saj nas nenehno čuvajo njihove varnostne sile, čeprav jih ne vidimo. In če smo bili pred pristankom v to kontroverzno deželo skeptični, kako nas bodo vsakih nekaj metrov pretresali s kontrolnimi točkami, smo na koncu začudeno spoznali, da se je dobro otresti predsodkov in namesto domnev ter slepega sledenja pristranskim sejalcem strahu pripotovati na evrovizijsko rajanje z neverjetnimi poletnimi temperaturami.
