Pri desetih letih je postal begunec
Priljubljeni radijski voditelj Denis Avdić še predobro ve, kako je, ko določenih stvari nimaš in ne moreš imeti. Tistih osnovnih, namreč. Tudi sam je kot begunec leta 1992 prejemal stvari z Rdečega križa – od hrane do oblačil. Spomini, ne vsi tako zelo prijetni, ga ob vseh novicah, ki prihajajo iz Ukrajine, prešinejo kot blisk, in časi, ko je med vojno zbežal k očetu v Slovenijo, se ne zdijo tako zelo daleč. Še danes se živo spominja dneva, ko je moral zaradi vojne v Bosni zapustiti domovino in se odpraviti v Slovenijo. Do konca 4. razreda sta ostala samo še dva meseca, načrt je bil, da ga oče pride iskat in ga odpelje v Slovenijo.
»Ni bilo luštno. Teta mi je rekla, da pome pride oče in da bom pač šel. Takrat nam ni nihče verjel, da me ne bo več nazaj v Bosno, zato niti spričevala nisem dobil predčasno. Poslovil sem se od mame, tete in babi. Oče je prišel do hrvaške meje, čez pa si ni upal, saj se je bal, da ga bodo poslali v vojno. Sošolčev oče me je peljal do meje, čez mejo pa me je peljala neznana ženska, za katero so mi povedali le, kako bo oblečena, da jo bom lažje prepoznal. Oče me je čakal v avtu, pot v Slovenijo pa je bila precej dolga. Spominjam se prazne avtoceste, nikjer ni bilo nikogar. Čez tri dni so most, ki sem ga prečkal, porušili. Takrat sem zadnjič videl babico, med vojno je umrla,« se svoje izkušnje spominja Denis. Po prihodu v Slovenijo se je pri očetu učil govoriti slovensko, bral je slovenske knjige, saj oče z njim menda ni govoril drugače kot slovensko. »Tistega poletja ne bom nikoli pozabil, na glas sem moral brati po več ur, knjigo Pet prijateljev, da sem se učil jezika,« se spominja svojih prvih mesecev v Sloveniji, deželi, o kateri je večkrat dejal, da je njegova in da je nikoli ne bi zapustil.
Oče je prišel do hrvaške meje, čez pa si ni upal, saj se je bal, da ga bodo poslali v vojno.
Njegov oče je sem prišel, ko je imel komaj 16 let, starši so se ločili, ko je imel Denis komaj leto in pol. »Oče se je v Sloveniji znova poročil, jaz pa sem ostal v Bosni s teto in staro mamo, saj se je tudi mama še enkrat poročila in odšla. Ko naj bi se vojna končala, naj bi šel nazaj, a ker je babica umrla, se nisem imel kam vrniti,« se svojih ne tako brezskrbnih osnovnošolskih dni spominja Denis, ki svoja sinova vseskozi opominja, da stvari v življenju niso tako zelo samoumevne.
