Prijatelj z otočkom (FOTO)

Rok Lunaček že nekaj zadnjih let sredi glavne sezone in v največji vročini uživa v miru in tišini, ki bi jo lahko rezal, če tu in tam ob obalo ne bi pljusknil kakšen val in se sem ter tja oglasil galeb. Da človek ceni takšno blaženost, kot bi ji lahko rekli, mora doživeti tudi njeno nasprotje. Prav tako je bilo pri Rokovih dopustih letos. Na lepšem je bil dvakrat. Najprej maja 14 dni na Maldivih, poleti pa skoraj mesec dni na otoku pri naših južnih sosedih.

Maldivi so tipična turistična destinacija svetovnega slovesa s pisanimi množicami turistov z vseh koncev. »Kičasta izkušnja, raj na zemlji, kjer je vse idealno lepo,« pravi. Otok na hrvaškem morju pa povsem drug svet in popoln odklop. »Na tem samotnem otoku, otočku, pravzaprav, sem bil že večkrat. Je v lasti prijatelja in tam si dejansko sam. Ni namreč namenjen turizmu,« razkrije. Takšno počitnikovanje ni za vsakogar. Rok pa uživa, zanj je to enkratno doživetje in izkušnja. Kot sodobni Robinzon, denimo, le da ga na otok ni naplavila volja morja, ampak njegova odločitev in želja.

»Dejansko se naužiješ miru in knjig. V tišini brati knjigo s pogledom na zaliv, kjer ni dobesedno nikogar, povzroči posebno stanje, skoraj katarzo. Kar težko se je bilo vrniti v civilizacijo,« se zadovoljno spominja. Seveda je otoček opremljen z vsem, pa vendar se zdi, kot da si na koncu sveta. Hrano si moraš pripravljati sam. Na jedilniku so v glavnem morski sadeži in ribe.

Rok ima navado, da vsako leto dopustuje na novi destinaciji, samotni otok pa je zvezda stalnica. Nikoli se ga ne naveliča in je ljubezen, ki bo trajala večno.
Za Maldive v Indijskem oceanu pravi, da so kičasti raj na zemlji, a so mu všeč in se je lepo imel. »So pa vprašljivi z vidika človečnosti. Medtem ko mi dopustujemo na relativno prestižni lokaciji, tam ljudje delajo za zelo malo denarja. To ne povzroča lepih občutkov,« pravi.

Med številnimi kraji, ki jih je že obiskal, sta mu bili zelo všeč Polinezija in Mikronezija. »Vrvež je tam malce drugačen. Južna in Srednja Amerika pa imata tisto večjo strast, ki jo nosijo tamkajšnji ljudje. Mislim, da je v resnici vse v ljudeh,« razmišlja.


Kam si še želi iti? »Nimam več tistega nemira v sebi kot nekoč, ko sem sanjaril. Povsod je lepo, če prideš z lepimi nameni in prost bremena v glavi. Nisem še bil na Novi Zelandiji ali v Tanzaniji. Tja bi rad šel nekoč, v resnici pa ne grem nič dlje kot do sosednje Avstrije. Ko bo usojeno in bo pravi čas, se bo zgodilo,« se prepušča toku življenja.

»Redno in vselej se rad vrnem domov, v to našo prekrasno kokoško, ki ji rečemo Slovenija. Za nič na svetu je ne bi zamenjal. Ko pogledaš skozi okno na bližnji hrib, te vsakič znova zadene, da je beseda dom sicer samo iz treh črk, a ima vsaka ljubezni za sto romanov.«