NIZOZEMSKA
Privabile so ga rdeče luči
Nino Ošlak je Amsterdam v drugo doživel s pomočjo prijateljic, domačink; navdušila sta ga glasba in konservatorij, manj pa vonj po opojnih substancah
Odpri galerijo
Eden najuspešnejših mlajših slovenskih glasbenih avtorjev in producentov Nino Ošlak rad potuje. Bil je že marsikje, že nekaj časa pa si je želel znova obiskati Amsterdam. »Zdaj sem šel obujat spomine,« a tokrat ni bil več tipičen turist. Izpustil je najbolj oblegane točke in imel več časa za raziskovanje manj znanih ulic in okolice mesta. Obiskal je tudi prijateljici. »Obe živita v Amsterdamu, tako da sem imel originalni vodnici. Super je, ko mesto doživiš z očmi domačina. Tako izveš več, tudi kaj, česar sicer ne bi.«
Mesto mu je bilo tudi tokrat všeč, ne pa vse tamkajšnje navade. »Vonj po opojnih substancah, ki so na Nizozemskem dovoljene, mi ni všeč. Ničesar takšnega nisem zaužil, saj se mi zdi, da se lahko imam v družbi še boljše, če sem čist. Tudi v Sloveniji na zabavah nikoli ne zaužijem več od kapljice alkohola, in še to le redko.« A med svojim drugim obiskom Amsterdama ni želel zamuditi slovite ulice rdečih luči.
»V živo sem si ogledal znano četrt, famozne ulice z dekleti na poziv. Zmotno je še vedno prisotno večinsko mnenje, da gre za ulico. Gre za četrt z več ulicami, čeprav se je oprijelo ime ulica rdečih svetilk. Ogledal sem si najbolj slovito, De Wallen, v starem delu mesta, ki obstaja vse od 14. stoletja. Čez dan je večina izložb, kjer delajo dekleta na poziv, praznih, ko se zvečeri, oživijo in se prižgejo znamenite rdeče luči. Zares sem bil radoveden, kako je videti v živo. Na Nizozemskem je to legalizirano in velja za čisto normalen poklic. Tudi z domačini se o tem pogovarjaš kot pri nas recimo o poklicu frizerja ali prodajalca. Bil sem presenečen nad odprtim duhom domačinov.«
Niti njemu ni bilo prav nič nerodno med sprehajanjem po žgečkljivi četrti. »Rdeča četrt je precej turistična, da zato ni nič čudnega, če se tam sprehajaš kot turist. Nobenega razloga ni bilo, da bi mi bilo nerodno,« čeprav priznava, da bi ga – ne nazadnje je v Amsterdamu precej Slovencev – razburilo, če bi ga kdo želel tam fotografirati. »Takšna fotografija se zelo hitro lahko napačno razume.«
Zanimive so mu bile tudi barke, privezane vzdolž rečnega brega le malce zunaj centra. Gre namreč za čisto prava in uradna bivališča meščanov. »Presenetilo me je, kako so si uredili stanovanja. Moderno, estetsko, opremljeno z vsem, kar potrebuješ za življenje. Sploh ne moreš verjeti, da je možno takšno življenje tudi na vodi. Sam si barko predstavljam kot počitniško plovečo destinacijo in objekt, nikakor ne kot stanovanje. Tam pa je to nekaj povsem vsakdanjega.«
Seveda tudi na počitnicah ne gre brez glasbe. »Privoščil sem si jazz koncert, na moje presenečenje vstopnice niso bile tako drage, kot sem mislil. To je mesto, kjer živi toliko različne kulture in umetnosti, zato me je še toliko bolj navdušilo. Glasbene ponudbe je ogromno!« In čeprav se je po svetu že marsikje potepal, glasbenega konservatorija, kot je amsterdamski, ni videl še nikjer. »Tako velika zgradba, steklena stolpnica, moderna arhitektura, z več koncertnimi dvoranami – tam si mlad umetnik samo želi študirati.«
Obiskal je tudi muzej iluzije in zabave, kjer je kakopak moral sesti za klavir, ovekovečil se je tudi ob kipu najdebelejšega zemljana. »Če sem prav razumel, je tehtal okrog 600 kilogramov.«
Odprti duh domačinov
Mesto mu je bilo tudi tokrat všeč, ne pa vse tamkajšnje navade. »Vonj po opojnih substancah, ki so na Nizozemskem dovoljene, mi ni všeč. Ničesar takšnega nisem zaužil, saj se mi zdi, da se lahko imam v družbi še boljše, če sem čist. Tudi v Sloveniji na zabavah nikoli ne zaužijem več od kapljice alkohola, in še to le redko.« A med svojim drugim obiskom Amsterdama ni želel zamuditi slovite ulice rdečih luči.
»V živo sem si ogledal znano četrt, famozne ulice z dekleti na poziv. Zmotno je še vedno prisotno večinsko mnenje, da gre za ulico. Gre za četrt z več ulicami, čeprav se je oprijelo ime ulica rdečih svetilk. Ogledal sem si najbolj slovito, De Wallen, v starem delu mesta, ki obstaja vse od 14. stoletja. Čez dan je večina izložb, kjer delajo dekleta na poziv, praznih, ko se zvečeri, oživijo in se prižgejo znamenite rdeče luči. Zares sem bil radoveden, kako je videti v živo. Na Nizozemskem je to legalizirano in velja za čisto normalen poklic. Tudi z domačini se o tem pogovarjaš kot pri nas recimo o poklicu frizerja ali prodajalca. Bil sem presenečen nad odprtim duhom domačinov.«
Niti njemu ni bilo prav nič nerodno med sprehajanjem po žgečkljivi četrti. »Rdeča četrt je precej turistična, da zato ni nič čudnega, če se tam sprehajaš kot turist. Nobenega razloga ni bilo, da bi mi bilo nerodno,« čeprav priznava, da bi ga – ne nazadnje je v Amsterdamu precej Slovencev – razburilo, če bi ga kdo želel tam fotografirati. »Takšna fotografija se zelo hitro lahko napačno razume.«
Navdušil ga je tudi amsterdamski konservatorij.
Zanimive so mu bile tudi barke, privezane vzdolž rečnega brega le malce zunaj centra. Gre namreč za čisto prava in uradna bivališča meščanov. »Presenetilo me je, kako so si uredili stanovanja. Moderno, estetsko, opremljeno z vsem, kar potrebuješ za življenje. Sploh ne moreš verjeti, da je možno takšno življenje tudi na vodi. Sam si barko predstavljam kot počitniško plovečo destinacijo in objekt, nikakor ne kot stanovanje. Tam pa je to nekaj povsem vsakdanjega.«
Brez glasbe ne gre
Seveda tudi na počitnicah ne gre brez glasbe. »Privoščil sem si jazz koncert, na moje presenečenje vstopnice niso bile tako drage, kot sem mislil. To je mesto, kjer živi toliko različne kulture in umetnosti, zato me je še toliko bolj navdušilo. Glasbene ponudbe je ogromno!« In čeprav se je po svetu že marsikje potepal, glasbenega konservatorija, kot je amsterdamski, ni videl še nikjer. »Tako velika zgradba, steklena stolpnica, moderna arhitektura, z več koncertnimi dvoranami – tam si mlad umetnik samo želi študirati.«
Med ogledovanjem slovite rdeče četrti ni prav nič zardeval.
Obiskal je tudi muzej iluzije in zabave, kjer je kakopak moral sesti za klavir, ovekovečil se je tudi ob kipu najdebelejšega zemljana. »Če sem prav razumel, je tehtal okrog 600 kilogramov.«
Predstavitvene informacije
Komentarji:
13:00
Pomagamo si s paro