USPEH
Prva Slovenka na Kraljevi akademiji za glasbo
Tjaša Fajdiga, ki nas je lani zabavala z muzikali, med peščico izbrancev kraljeve šole. Dodelili so ji tudi eno od samo dveh razpisanih štipendij v višini enoletne šolnine.
Odpri galerijo
Žirijo je prepričala z izvedbo treh skladb – The Man I Love, Changing My Major in Don't Rain On My Parade. FOTOGRAFIJI: TAMARA VIDMAR
Tjaša Fajdiga, ki smo jo spoznali v lanski sedmi sezoni šova Slovenija ima talent, je dokaz, da se sanje lahko uresničijo, če le dovolj močno verjameš vanje. Triindvajsetletnica iz Lož pri Vipavi je namreč prva Slovenka, ki je bila sprejeta na Kraljevo akademijo za glasbo v Londonu. V pogovoru nam je simpatična Primorka pojasnila, kako se je to pravzaprav zgodilo, kaj si obeta od študija in kakšni so njeni načrti.
Koliko ljudi se je prijavilo na sprejemne izpite, kakšni so bili ti in kako je potekala avdicija?
Na sprejemne izpite magistrskega programa muzikala Kraljeve akademije za glasbo v Londonu se je letos prijavilo okrog 1200 kandidatov. Poleg predhodnega birokratskega dela, kamor spadajo zbiranje priporočilnih pisem profesorjev, pisanje motivacijskih pisem, določanje avdicijskega materiala in tako naprej, je avdicija potekala v dveh krogih. Prvi je potekal decembra. Predstaviti smo morali tri stilsko raznolike skladbe in monolog iz sodobnega dramskega dela. Vsak kandidat je imel pred žirijo dvajset minut časa.
Katere pesmi ste si izbrali za nastop?
Za pevski del sem izbrala skladbe Don’t Rain On My Parade skladatelja Jula Styna, Changing My Major Janine Tesori in The Man I Love Georgea Gershwina, za igralskega pa Sofijin monolog iz dela Honour avtorice Joanne Murray-Smith. Žirija je želela slišati vse tri skladbe in celotni monolog, nato pa je sledil krajši pogovor z njimi, v katerem so me izprašali najrazličnejše zadeve, med drugim, zakaj si želim študirati prav na tej akademiji, zakaj bi izbrala prav ta študijski program, zakaj ne nadaljujem študija na Nizozemskem in tako naprej. Drugi krog avdicije je potekal aprila in je bil videti zelo podobno. Takrat je imel vsak izmed 150 finalistov za pevski in igralski del pred žirijo le 15 minut časa, na koncu dne pa je sledil plesni del. Vse je potekalo tako hitro, da sploh nisem vedela, kdaj je šlo mimo.
Kakšni so bili občutki, ko ste izvedeli, da ste sprejeti?
Ob prejetju elektronskega sporočila so me oblile solze sreče. Kako je to mogoče? Zakaj prav jaz? Napisano sem si morala večkrat prevesti v Googlovem prevajalniku, saj se mi je zdelo, da angleščine več ne razumem (smeh). S kolegi smo bili ravno na koncertu, tako da so izvedeli prvi, takoj sem poklicala starše in sestri. Vsi smo bili močno presenečeni in nepopisno veseli!
Dobili ste tudi celotno štipendijo za čas študija, kar je pravzaprav neverjetno. Ste bili tudi nad tem presenečeni?
V prejetih rezultatih je čisto na dnu pisalo, da sem zaradi uspešnih sprejemnih izpitov prejela štipendijo v višini celotne šolnine študija. Ne vem, kako se je to zgodilo in kaj sem pravzaprav naredila, da se mi je to zgodilo. Mogoče sem imela srečo, mogoče jim je bilo res všeč moje petje, mogoče kombinacija obojega. To bo večna uganka. In čeprav mi je še vedno težko verjeti, sem za vse, kar se mi je zgodilo in mi bilo dano, neizmerno hvaležna in vesela.
Ali to pomeni, da se boste lahko zdaj v Londonu posvetili zgolj študiju ali si boste poiskali katero službo?
Magistrski program muzikala se izvaja od ponedeljka do petka od devete ure zjutraj do šeste zvečer, nedelje pa so rezervirane za delo v teatrih in za stranske projekte. Časa za študentsko delo ne bo, saj bodo naporen urnik in obveznosti zahtevali vso mojo pozornost. Zato se trenutno prijavljam na štipendije ter iščem možnosti sponzorstev in močno upam na čim boljši izid.
Iz Amsterdama se torej selite v London, kar za vas pomeni popolnoma nov začetek. Kako zelo ste se v zadnjih letih navezali na Nizozemsko, kjer ste prav tako študirali petje?
V London se selim v začetku septembra in že komaj čakam! Prej bom za teden dni obiskala se našo prelepo Slovenijo, da si napolnim baterije, vidim drage prijatelje in družino, potem bo šlo zares! Bolj kot življenja v Londonu me je strah obveznosti, ki prihajajo z novo šolo in novim, zelo pestrim programom študija. Bom vse to zmogla? Kako mi bo šlo? Bom zadovoljila pričakovanja profesorjev? V uvodnem tednu šole imamo prvi javni nastop pred celotnim vodstvom šole, njenimi sponzorji ter profesorji in sošolci. Pritisk močno čutim že zdaj!
Kaj vam je dala tujina oziroma življenje v Amsterdamu?
Samostojnost in vpogled v širši svet. Naučila sem se, kdo sem, česa si želim in kaj pomeni živeti samostojno življenje ter se zanašati zgolj nase. Dala mi je nova poznanstva, izkušnje in osebno rast. Prepričana sem, da bi vse to našla tudi v naši Sloveniji, le v malce manj intenzivni obliki.
Si želite v prihodnosti ostati oziroma delati v tujini?
V tujini si želim živeti do nadaljnjega. Zdi se mi, da sem jo šele dobro osvojila in v njej začela uživati. Zdaj je čas za nabiranje izkušenj, učenje, prilagajanje na nove življenjske sloge in sklepanje novih poznanstev ter raziskovanje. Prepričana sem, da se bom nekega dne vrnila v Slovenijo, ta bo vedno ostala moj prvi dom, moje pribežališče in dežela, v kateri se želim postarati.
Kje pa se vidite čez nekaj let?
V letih, ki prihajajo, si želim izkusiti, kako poteka pravo delo muzikalov v teatrih. Svoje sanje in želje poskušam ohranjati skromne in pustiti času čas. Nekega dne me pot mogoče odnese v raziskovanje New Yorka, ki je svetovna prestolnica muzikala. Toda to so trenutno le ideje. Grem korak za korakom. Zdaj je čas za London, za študij, za trud in trdo delo, prihodnost pa bo temu sledila.
Pred njo je intenzivno študijsko leto.
Koliko ljudi se je prijavilo na sprejemne izpite, kakšni so bili ti in kako je potekala avdicija?
Na sprejemne izpite magistrskega programa muzikala Kraljeve akademije za glasbo v Londonu se je letos prijavilo okrog 1200 kandidatov. Poleg predhodnega birokratskega dela, kamor spadajo zbiranje priporočilnih pisem profesorjev, pisanje motivacijskih pisem, določanje avdicijskega materiala in tako naprej, je avdicija potekala v dveh krogih. Prvi je potekal decembra. Predstaviti smo morali tri stilsko raznolike skladbe in monolog iz sodobnega dramskega dela. Vsak kandidat je imel pred žirijo dvajset minut časa.
Katere pesmi ste si izbrali za nastop?
Za pevski del sem izbrala skladbe Don’t Rain On My Parade skladatelja Jula Styna, Changing My Major Janine Tesori in The Man I Love Georgea Gershwina, za igralskega pa Sofijin monolog iz dela Honour avtorice Joanne Murray-Smith. Žirija je želela slišati vse tri skladbe in celotni monolog, nato pa je sledil krajši pogovor z njimi, v katerem so me izprašali najrazličnejše zadeve, med drugim, zakaj si želim študirati prav na tej akademiji, zakaj bi izbrala prav ta študijski program, zakaj ne nadaljujem študija na Nizozemskem in tako naprej. Drugi krog avdicije je potekal aprila in je bil videti zelo podobno. Takrat je imel vsak izmed 150 finalistov za pevski in igralski del pred žirijo le 15 minut časa, na koncu dne pa je sledil plesni del. Vse je potekalo tako hitro, da sploh nisem vedela, kdaj je šlo mimo.
Kakšni so bili občutki, ko ste izvedeli, da ste sprejeti?
Ob prejetju elektronskega sporočila so me oblile solze sreče. Kako je to mogoče? Zakaj prav jaz? Napisano sem si morala večkrat prevesti v Googlovem prevajalniku, saj se mi je zdelo, da angleščine več ne razumem (smeh). S kolegi smo bili ravno na koncertu, tako da so izvedeli prvi, takoj sem poklicala starše in sestri. Vsi smo bili močno presenečeni in nepopisno veseli!
Ob prejetju elektronskega sporočila so me oblile solze sreče.
Dobili ste tudi celotno štipendijo za čas študija, kar je pravzaprav neverjetno. Ste bili tudi nad tem presenečeni?
V prejetih rezultatih je čisto na dnu pisalo, da sem zaradi uspešnih sprejemnih izpitov prejela štipendijo v višini celotne šolnine študija. Ne vem, kako se je to zgodilo in kaj sem pravzaprav naredila, da se mi je to zgodilo. Mogoče sem imela srečo, mogoče jim je bilo res všeč moje petje, mogoče kombinacija obojega. To bo večna uganka. In čeprav mi je še vedno težko verjeti, sem za vse, kar se mi je zgodilo in mi bilo dano, neizmerno hvaležna in vesela.
Ali to pomeni, da se boste lahko zdaj v Londonu posvetili zgolj študiju ali si boste poiskali katero službo?
Magistrski program muzikala se izvaja od ponedeljka do petka od devete ure zjutraj do šeste zvečer, nedelje pa so rezervirane za delo v teatrih in za stranske projekte. Časa za študentsko delo ne bo, saj bodo naporen urnik in obveznosti zahtevali vso mojo pozornost. Zato se trenutno prijavljam na štipendije ter iščem možnosti sponzorstev in močno upam na čim boljši izid.
Iz Amsterdama se torej selite v London, kar za vas pomeni popolnoma nov začetek. Kako zelo ste se v zadnjih letih navezali na Nizozemsko, kjer ste prav tako študirali petje?
V London se selim v začetku septembra in že komaj čakam! Prej bom za teden dni obiskala se našo prelepo Slovenijo, da si napolnim baterije, vidim drage prijatelje in družino, potem bo šlo zares! Bolj kot življenja v Londonu me je strah obveznosti, ki prihajajo z novo šolo in novim, zelo pestrim programom študija. Bom vse to zmogla? Kako mi bo šlo? Bom zadovoljila pričakovanja profesorjev? V uvodnem tednu šole imamo prvi javni nastop pred celotnim vodstvom šole, njenimi sponzorji ter profesorji in sošolci. Pritisk močno čutim že zdaj!
Kaj vam je dala tujina oziroma življenje v Amsterdamu?
Samostojnost in vpogled v širši svet. Naučila sem se, kdo sem, česa si želim in kaj pomeni živeti samostojno življenje ter se zanašati zgolj nase. Dala mi je nova poznanstva, izkušnje in osebno rast. Prepričana sem, da bi vse to našla tudi v naši Sloveniji, le v malce manj intenzivni obliki.
Tjaša je med 32 sprejetimi študenti elitne londonske akademije, na kateri se je šolal tudi Elton John.
Si želite v prihodnosti ostati oziroma delati v tujini?
V tujini si želim živeti do nadaljnjega. Zdi se mi, da sem jo šele dobro osvojila in v njej začela uživati. Zdaj je čas za nabiranje izkušenj, učenje, prilagajanje na nove življenjske sloge in sklepanje novih poznanstev ter raziskovanje. Prepričana sem, da se bom nekega dne vrnila v Slovenijo, ta bo vedno ostala moj prvi dom, moje pribežališče in dežela, v kateri se želim postarati.
Kje pa se vidite čez nekaj let?
V letih, ki prihajajo, si želim izkusiti, kako poteka pravo delo muzikalov v teatrih. Svoje sanje in želje poskušam ohranjati skromne in pustiti času čas. Nekega dne me pot mogoče odnese v raziskovanje New Yorka, ki je svetovna prestolnica muzikala. Toda to so trenutno le ideje. Grem korak za korakom. Zdaj je čas za London, za študij, za trud in trdo delo, prihodnost pa bo temu sledila.
