Prva stvar je selfie

Tim Kores - Kori obožuje vodo – na gladini, pod njo, ob njej. Zato se je letos odločil skočiti v sladko morje. »Izbral sem Ohridsko jezero v Makedoniji. Zanimalo me je, koliko je drugačno od slane vode, pa tudi zato, ker naj bi bilo z dvema milijonoma let najstarejše v Evropi.«

Radovednosti, želje in namere mu ni pokvarila niti cesta, čeprav je namesto siceršnjih 12 ur vožnje potreboval kar 18. »A preživiš. Vse tegobe pozabiš, ko zagledaš makedonske lepote, od gorovja, jezer, rek, starih vasi.« Očarala ga je tudi izbrana destinacija. »Jezero je krasno, prav tako staro mestno jedro Ohrida, ljudje so prijazni. Všeč mi je bilo tudi, ker me (skoraj) nihče ni poznal. Že drugi dan je bilo namreč: 'Oooooo, lej ga, Korija! A lahko en selfie?'«
 

Hrana za bogove

Časovni načrti so se mu podrli; šel je za en teden, a mu je bilo tako všeč, da je ostal kar tri tedne. K sreči jih v službi ob tej njegovi domislici ni kap, so mu jo pa ob vrnitvi zagodli. Zagotovo je bila za odločitev, da še malce ostane, kriva makedonska kulinarika.

»Obvezno poskusiti! Ribe, paprike na tisoč in en način, domači ajvar, česnove omake, domača zelenjava. Vsak dan je bil, kot bi bil v kulinaričnih nebesih. Vse ima okus, kot bi pripravljala babica. Je sploh lahko kaj boljše od tega?« Čeprav ga zdaj malce skrbi, kaj mu bo pokazala osebna tehtnica.

Siceršnji vodni navdušenec se tokrat prav zaradi kulinarike na trdnih tleh ni pretirano podil za kosili in večerjami pod vodo. Kori je namreč navdušen in usposobljen potapljač, ki na počitnicah velik del časa praviloma preživi pri morskem dnu in raziskuje svet tam spodaj.

»Vsak dan sem šel na divje plaže, kjer mimo priplava tudi kakšna sladkovodna želva. In seveda debela riba. Lovim samo s harpuno. Moraš se zares potruditi, lovim samo po predpisih in le za lastno prehrano. Tu in tam sem ulovil kakšno ribo in jo z veseljem pojedel. Pripravila jo je celo makedonska babica, in to pijanega krapa v belem vinu. Bil je za prste polizat, še zdaj ga okušam.«
 

Jezerska legenda

Deseti dan je ulovil krapa z rdečim mesom. Tak ulov očitno ni prav pogost, saj so Korija takoj poimenovali ohridska legenda. »Povabili so me celo na potapljaško ekspedicijo, kjer bi pomagal označevati artefakte iz obdobja koliščarjev, ki so včasih živeli na jezeru. To me letos še čaka, z veseljem se bom pridružil. Morda pa najdem kakšen zlat kovanec ali uhan.«

Na dopustu je zapravil precej več, kot je nameraval. »Kamor koli grem, povsod obiščem tržnico. Ohrid ni bil izjema. Tam sem menda porabil največ denarja v eni uri na dopustu. Kupil sem pol tržnice, od suhih paprik do ajvarjev, ni da ni. Za en avto robe. Ko sem prišel domov, sem najprej naredil makedonsko pojedino za družino. Prinesel sem celo krapa, ki sem ga ulovil. Kuhal sem dva dni, na koncu skuhal za 20 ljudi, čeprav nas je bilo le osem. Ampak smo vse zmazali.«

Presenetile so ga ohridske cene. »Čeprav je najdražje od makedonskih mest, je zelo poceni v primerjavi z nami ali Hrvaško.« Negativno pa ga je presenetilo ogromno revščine, prizadelo pa, koliko potepuških psov se klati naokoli. Kljub temu obisk sladkega morja, kot pravijo Ohridskemu jezeru, priporoča vsakomur. »To je podobno kot Triglav – moraš ga doživeti vsaj enkrat v življenju.«


Korijevih počitnic pa še ni konec. »Čaka me München, februarja po vsej verjetnosti Los Angeles. Ampak ne betonska džungla. Hočem v naravo, v pravo džunglo. Ne zanimajo me stolpnice, Hollywood. Želim si v parke, prespati v divjini.«