Prvi fant Nine Gazibara je bil član skupine Buldožer

Naša nekdanja manekenka Nina Gazibara se poleg nešteto modnih brvi, ki jih je prehodila, rada spominja tudi svojih ljubezni rane mladosti. Pred kratkim se je po dolgem času srečala z eno od njih. O svojih otroških, bolj platonskih ljubeznih je povedala takole: »Ko sem se preselila v Ljubljano, smo živeli vsi v dveh novozgrajenih blokih, z vseh vetrov. Večina nas je bila starih med 14 in 18 leti in nikogar nismo poznali. Bil je avgust, pred začetkom šolskega leta. Mlajši so prinesli žogo, igrače, kotalke in se igrali pred blokom, kjer je sedaj že dolgo polno parkirišče avtomobilov. Takrat, leta 1965, si jih lahko preštel na prste ene roke. Tudi moji starši so šele takrat kupili prvi avto. Mi starejši smo ravno tako viseli pred blokom in pazili svoje mlajše brate in sestre. Tako smo se spoznali in do zime družili tam ali na terasi, na vrhu bloka. Boris je privlekel kitaro, nam igral, mi smo pa peli, kar smo poznali. Tom Jones, Beatli, Elvis, Rollingi in drugi, popularni tiste čase.

Simpatija z Borisom je prerasla v ljubezen. Držanje za roke, prvi poljubi in nič več. Kino popoldne, nič plesov, saj je večina, zlasti deklet, morala biti do 21. ure doma. Boris je takrat hodil na bližnjo gimnazijo, jaz na vzgojiteljsko šolo in je bil od mene starejši tri leta. Nežen, čustven fant, s katerim sva se veliko pogovarjala. Dostikrat sva si zvečer pošiljala ljubezniva pisemca. Stanoval je namreč pod menoj, v 8. nadstropju. Spustila sem pleteno košarico po vrvi do njega. Včasih je dal noter kakšen priboljšek, pecivo svoje mame ali kos čokolade, in sva se gledala z oken svojih otroških sob. K meni ni smel, saj sem imela strogega očima, vojaškega internista. Vse je moralo biti po vojaško: pregledovanje nalog, pospravljanje stanovanja, izpraševanje za šolo. Nič najlonk in šminkanja! K Borisu pa sem lahko šla na obisk in poslušala sva plošče, ker jaz nisem imela gramofona, le radio. Takrat je tudi prvi televizija prišla v hišo. Kakšno veselje in razkošje!« je povedala Nina o svojem prvem fantu, ki je že takrat govoril, da bo enkrat igral v ansamblu. »Bilo je sladko, nedolžno obdobje platonske ljubezni z Borisom. Kasneje sva se srečevala v mestu, v širši družbi. Popularen je bil Šumi pri drami, Opera bar, Šestica in kasneje Slon, kjer smo se družili po šoli.

Leta so tekla, srečala sva se  kdaj v mestu ali drugje, kot na primer v Sarajevu, kjer so imeli koncert, jaz pa modno revijo. Potem dolga leta nič, telefoni so se zamenjali, večina nas je bila že poročenih. Nisva se videla, ne slišala debelih 20 let! Le v časopisih sva se zasledila, ko so pisali o Buldožerju, jaz pa na reklamah v revijah in televiziji. Do pred enim mesecem, ko na facebooku, pri neznani prijateljici, zagledam sliko družbe treh, med katerimi je bil Boris. Od nje sem dobila njegov telefon in sva se srečala na kavi, po debelih 20 letih in si imela toliko povedati. Res prisrčno srečanje. Prvi fantek, v katerega sem se zagledala je bil, ko sem še hodila v 5. razred osnovne šole. Stara sem bila 11 let. Fant, sramežljiv, kot je bil je, kar bežal od mene, če sem hotela biti bližje njemu.«