Barbara Kotnik: Kako mi je eno jajce za vedno uničilo veliko noč

Bliža se velika noč. Praznik, ki ga res ne maram. Na prvi pogled se morda zdi čudno, zakaj bi gojila odpor do pisanih jajčk, nasmejanih zajčkov in puhastih piščančkov, ki nas v tem času pozdravljajo na vsakem koraku. A imam dober razlog.

Kot otrok sem oboževala barvanje velikonočnih jajc. Moja mami, likovna pedagoginja, je vsak praznik izkoristila za preizkušanje drugačne tehnike okraševanja pirhov in v ustvarjanje seveda vključila mene in mojo sestro. Naučila naju je, kako izpihati surov beljak in rumenjak, da ostane samo lupina, ki jo lahko poslikaš. Nekajkrat smo od sosedov, ki so imeli gosi, dobili ogromna gosja jajca, iz katerih so nastale res posebne pisanke. 

Izpihane jajčne lupine zlahka shraniš na veke vekov, a drugače je s trdo kuhanimi jajci. Kot otrok tega nisem razumela in neko veliko noč sem bila tako ponosna na trdo kuhan pirh, ki sem ga dobila od sorodnikov, da nisem želela, da ga kdo razbije, zato sem ga skrila na polico nad pisalno mizo v svoji sobi. Mami o tem očitno ni imela pojma, saj se je nato tedne spraševala, zakaj v moji sobi smrdi po gnilih jajcih. 

Resnica je prišla na dan šele, ko mi je neko popoldne pomagala pri domači nalogi ... Nadaljujte branje TUKAJ - na Onaplus.si.