Rosvita Pesek o vožnji smrti: Na vsake toliko časa so ustrelili, bila sva živa bežeča tarča
Voditeljica Odmevov Rosvita Pesek, je na facebooku objavila zapis, ki razkriva njeno divjo preteklost. Na začetku kariere so jo poslali na dopisniško mesto v Zagreb, kjer so se menjavali s še nekaterimi kolegi. Nastanjena je bila v nekem zagrebškem hotelu, kjer se je družila z novinarskimi kolegi iz različnih držav. Od tam so leta 1992, ko se je na Hrvaškem razvnela vojna poročali v Slovenijo. Nekega dne jo je nemški kolega povabil na neko kokošjo farmo, kjer naj bi se zaradi vojne obetala prava ekološka katastrofa. Kar pa je Rosvito čakalo na terenu, je bilo vse prej kot mirna reportaža. Padla sta v zasedo in komaj odnesla celo glavo. Takole je opisala dogodek:
»Slabo uro vožnje iz Zagreba je bilo, pripeljali smo se na vrh nekega griča, kjer je bilo že lepo število drugih novinarjev, ki so gledali nekam v dolino, od koder naj bi se širil obupen smrad. Po pol ure postopanja naokoli, se s snemalcem odločiva, da greva pogledat. Drugi so nekaj težili, da se ne sme v dolino, ker je tam menda JLA.
Ah, kaj bi to. Pripeljeva se v vaško središče, majhen trg, nikjer žive duše, avto pustiva sredi ceste in greva na ogled. Čez usta in nos ruto, snemalec pa kamero na ramo.
Po kakšnih 5 minutah rafal sočnih kletvic, zatem pa potiho..."direkt pred tanki sva. 10 m od cevi... počasi obračaj."
Ne vem ali sem obračala, v trenutku sem se tresla kot šiba na vodi. Snemalec ponovi..."počasi do avta, ne zijaj v živo mejo...direkt na tankovski cevi naju imaju..." Počasi je speljal. Zapuščala sva vas. Pred nama pa je bil še hrib in za njim odrešitev. Sami travniki in med njimi bela makedamska cesta.
Naenkrat grozovit pok. 10 metrov pred nama je vrglo zemljo v zrak.
Snemalec pritisne na plin, drviva proti vrhu hriba. Spet poči, zadeli so 5 metrov od najinega avta. Kričala sem, na vsake toliko časa so ustrelili, bila sva živa bežeča tarča, sama na tisti beli cesti, enkrat so ustrelili levo od naju, drugič desno, enkrat čisto pred nama, drugič za nama...Vožnja smrti, na vrhu sem se zvalila iz avta in ležala na tleh, noge me niso držale. Snemalec je bil čisto zelen, čik je pojedel, namesto da bi ga prižgal, najbolj je pa znorel, ker je kamero ugasnil..."ko bi vsaj zvok posnel..." je tulil.«
