SMRT
Savina Atai s čustvenim zapisom ob družinski izgubi
»Vem, da si že v nebesih. In da že rešuješ križanke,« je zapisala.
Odpri galerijo
Savina Atai živi na drugem koncu sveta, od babice se tako ni mogla posloviti. FOTO: Jure Eržen, Delo
Ne zadnjo nedeljsko jutro v novembru 2020 je Savina Atai izgubila družinskega člana.
»ANGEL, KI REŠUJE KRIŽANKE Moja samosvoja Mama Mici, danes si postala Angel. Na bivši praznik. Hvala, da si nam dala čas, da se poslovimo, da si se proti vsem verjetnostim borila v bolnici in čudežno odšla iz nje, da te je lahko oči lahko objel, da ti je lahko povedal, kako te imamo radi in koliko nas je pošiljalo zdravilne misli ljubezni v tvojo smer. Naša trmasta 93- letnica,« je med drugim zapisala ob veliki izgubi.
»Na moj 40. rojstni dan si bila še toliko pri moči, da si tako kot vsako leto, vzela 50 eurov, ter jih dala očiju zame. Oči jih vedno da stran od drugih dinarčkov, tudi jaz, ko jih dobim, sveti so mi - ter si grem točno s temi kupit nekaj, kar me potem za vedno spominja nate. Očiju si rekla, naj se imamo fajn in uživamo - tudi ko te ne bo in da naj poskrbi, da je ves čas z mano v stiku, ne glede na to, da sem na drugem koncu sveta.«
»Za svoj pogreb si želiš imeti oblečeno vijolično bluzo. Zagotovo si bila ena najbolj nenavadnih babic, kar jih je - točno takšno sem te rabila. Težko otroštvo po vojni, smrt mame…potem si izgubila prvega otroka. Ter rodila še tri, z zahtevno službo, takrat rezervirano za moške. Z zelenim Golfom si brzela od enega opravila, do drugega. Vmes sta se oblikovali tvoja samostojnost in samozadostnost, ki sta po smrti dedka rabili še več prostora. Marsikdo te ni razumel zakaj živiš čisto sama, sredi ničesar - in ne greš raje nekam, kjer je udobneje in živahneje. Tvoj mir je bil tvoj največji užitek. Ure in ure časa za reševanje najbolj zahtevnih križank. Brez leksikonov in pomoči. Še ko si mesec nazaj čakala na rešilca, si jih reševala. “Rada vidim, ko me pridete obiskat.” si nam vedno rekla. “A še raje vidim, ko greste in imam svoj mir.” objela si nas, nas pokrižala in nam kot Tito pomahala v slovo. Do pred parih let si pokadila po vsaj 2 škatli cigaret na dan. “Kaj naj naredim glede kajenja moje babice, tako me skrbi.” sem enkrat vprašala budističnega meniha. “Mir ji daj.” mi je rekel. “Če bi bil jaz toliko star, kot ona, bi tudi jaz kadil.” In sem ti dala mir. Potem si nehala kaditi. In začela jesti vrečke mentol bombonov. Za zajtrk pa vedno koprive in izvirska Bohinjska voda. Ko sem bila stara 12 let si me naučila vozit avto. “Saj imam ročno in kasko.” Oči je bil hud. Da si ponosna name, si mi povedala, ko si prvič našla moje ime v križanki. V tvojem svetu je to najbolj štelo. Vse križanke z mojim imenom imaš shranjene. Zdaj jih bom jaz čuvala. Ti pa. Mama Mici. Zate me ne skrbi. Vem, da si že v nebesih. In da že rešuješ križanke. Ne skrbi za nas. Čuvaj pa nas, prav?! Malo pokukaj kako smo, med kakšno pavzo, med eno in drugo križanko. Rada te imam, za vedno Savina«
»ANGEL, KI REŠUJE KRIŽANKE Moja samosvoja Mama Mici, danes si postala Angel. Na bivši praznik. Hvala, da si nam dala čas, da se poslovimo, da si se proti vsem verjetnostim borila v bolnici in čudežno odšla iz nje, da te je lahko oči lahko objel, da ti je lahko povedal, kako te imamo radi in koliko nas je pošiljalo zdravilne misli ljubezni v tvojo smer. Naša trmasta 93- letnica,« je med drugim zapisala ob veliki izgubi.
»Na moj 40. rojstni dan si bila še toliko pri moči, da si tako kot vsako leto, vzela 50 eurov, ter jih dala očiju zame. Oči jih vedno da stran od drugih dinarčkov, tudi jaz, ko jih dobim, sveti so mi - ter si grem točno s temi kupit nekaj, kar me potem za vedno spominja nate. Očiju si rekla, naj se imamo fajn in uživamo - tudi ko te ne bo in da naj poskrbi, da je ves čas z mano v stiku, ne glede na to, da sem na drugem koncu sveta.«
»Za svoj pogreb si želiš imeti oblečeno vijolično bluzo. Zagotovo si bila ena najbolj nenavadnih babic, kar jih je - točno takšno sem te rabila. Težko otroštvo po vojni, smrt mame…potem si izgubila prvega otroka. Ter rodila še tri, z zahtevno službo, takrat rezervirano za moške. Z zelenim Golfom si brzela od enega opravila, do drugega. Vmes sta se oblikovali tvoja samostojnost in samozadostnost, ki sta po smrti dedka rabili še več prostora. Marsikdo te ni razumel zakaj živiš čisto sama, sredi ničesar - in ne greš raje nekam, kjer je udobneje in živahneje. Tvoj mir je bil tvoj največji užitek. Ure in ure časa za reševanje najbolj zahtevnih križank. Brez leksikonov in pomoči. Še ko si mesec nazaj čakala na rešilca, si jih reševala. “Rada vidim, ko me pridete obiskat.” si nam vedno rekla. “A še raje vidim, ko greste in imam svoj mir.” objela si nas, nas pokrižala in nam kot Tito pomahala v slovo. Do pred parih let si pokadila po vsaj 2 škatli cigaret na dan. “Kaj naj naredim glede kajenja moje babice, tako me skrbi.” sem enkrat vprašala budističnega meniha. “Mir ji daj.” mi je rekel. “Če bi bil jaz toliko star, kot ona, bi tudi jaz kadil.” In sem ti dala mir. Potem si nehala kaditi. In začela jesti vrečke mentol bombonov. Za zajtrk pa vedno koprive in izvirska Bohinjska voda. Ko sem bila stara 12 let si me naučila vozit avto. “Saj imam ročno in kasko.” Oči je bil hud. Da si ponosna name, si mi povedala, ko si prvič našla moje ime v križanki. V tvojem svetu je to najbolj štelo. Vse križanke z mojim imenom imaš shranjene. Zdaj jih bom jaz čuvala. Ti pa. Mama Mici. Zate me ne skrbi. Vem, da si že v nebesih. In da že rešuješ križanke. Ne skrbi za nas. Čuvaj pa nas, prav?! Malo pokukaj kako smo, med kakšno pavzo, med eno in drugo križanko. Rada te imam, za vedno Savina«
