OPERA
Slovenci imamo svojo Deklico z vžigalicami
Priznana slovenska pianistka in skladateljica je komorno opero pisala dve leti.
Odpri galerijo
Če ne bo novih neprijetnih presenečenj, povezanih s pandemijo, bo junija letos v Ljubljani v Stari elektrarni premierno izvedena komorna opera Tine Mauko Deklica z vžigalicami, katere libreto je napisala sama. Delo je Ljubljančanka iz Gornje Radgone pisala dve leti in ga ravno na letošnji kulturni praznik zaključila. »Mislim, da bo opera zelo posebna, saj sem vključila indijske inštrumente (tablo, sarod, tudi bansuri), glasbenike, ki znajo improvizirati, in jih vključila v urejen klasični sistem. Svoboda znotraj pravil. Za glasove pišem melodično z dodanimi učinki. Pravljico sem pa razširila, dodala sem like, jo ponesla iz Skandinavije v deželo budizma ter na koncu ob umiranju deklice sporočilo: Mir je tam, kjer so dobri ljudje, mir je tam, kjer je sočutje ...« pove avtorica, ki je diplomirala na akademiji za glasbo iz klavirja in kompozicije.
Na tekmovanjih je osvojila več prvih nagrad in je prejemnica študentske Prešernove nagrade. Ima velik kompozicijski opus, eno komorno opero ter mnogo orkestrskih kompozicij, od tega sta izjemni simfonična pesnitev Ana Ahmatova v ruščini in Judovska rapsodija v hebrejščini. Gostovala je na Festivalu Ljubljana, bienalu Zagreb, na Festivalu Sarajevska zima, bila je rezident Ministrstva za kulturo Republike Slovenije na Dunaju, pogosto pa nastopa tudi kot solo improvizatorka. Zanimivo je dejstvo, da je opera najzahtevnejše delo v resni klasični glasbi svetovnih razsežnosti. Takšno delo so bili zmožni pisati le najbolj nadarjeni skladatelji v vsej zgodovini, in ni jih bilo veliko. V Sloveniji je Tina ne le kot ženska, temveč tudi kot skladateljica ena redkih, ki so opero sploh sposobni ustvariti.
Nova slovenska opera ni več zgolj vzgojno-poučna pravljica za otroke, ampak simbolistično gledališko zrcalo naše bizarne družbe. Umirajoča deklica ni zgolj sredstvo v službi tragičnega, s svojo transcendentalnostjo nam v svojem »odhajanju« odpira obzorja nečesa novega. Nečesa, kar je sicer stalno prisotno že od samega začetka človeštva, še preden smo si udomačili ogenj, eno najstarejših človeških iznajdb. Avtorica, ki ne sodi v noben okvir, njena svobodomiselnost je zunaj vseh kategorij, kar jo ohranja unikatno in izjemno kot skladateljico in kot osebo, v operi združuje dve navidezno neločljivi mentaliteti. Indijsko in evropsko. Ni je strah iskreno govoriti o čustvih in jih tudi izražati. Da ohranja svoj dragoceni talent in domišljijo avtentično, se je umaknila iz mesta na domačijo ob gozdu, kjer najraje ustvarja.
Na tekmovanjih je osvojila več prvih nagrad in je prejemnica študentske Prešernove nagrade. Ima velik kompozicijski opus, eno komorno opero ter mnogo orkestrskih kompozicij, od tega sta izjemni simfonična pesnitev Ana Ahmatova v ruščini in Judovska rapsodija v hebrejščini. Gostovala je na Festivalu Ljubljana, bienalu Zagreb, na Festivalu Sarajevska zima, bila je rezident Ministrstva za kulturo Republike Slovenije na Dunaju, pogosto pa nastopa tudi kot solo improvizatorka. Zanimivo je dejstvo, da je opera najzahtevnejše delo v resni klasični glasbi svetovnih razsežnosti. Takšno delo so bili zmožni pisati le najbolj nadarjeni skladatelji v vsej zgodovini, in ni jih bilo veliko. V Sloveniji je Tina ne le kot ženska, temveč tudi kot skladateljica ena redkih, ki so opero sploh sposobni ustvariti.
Nova slovenska opera ni več zgolj vzgojno-poučna pravljica za otroke, ampak simbolistično gledališko zrcalo naše bizarne družbe. Umirajoča deklica ni zgolj sredstvo v službi tragičnega, s svojo transcendentalnostjo nam v svojem »odhajanju« odpira obzorja nečesa novega. Nečesa, kar je sicer stalno prisotno že od samega začetka človeštva, še preden smo si udomačili ogenj, eno najstarejših človeških iznajdb. Avtorica, ki ne sodi v noben okvir, njena svobodomiselnost je zunaj vseh kategorij, kar jo ohranja unikatno in izjemno kot skladateljico in kot osebo, v operi združuje dve navidezno neločljivi mentaliteti. Indijsko in evropsko. Ni je strah iskreno govoriti o čustvih in jih tudi izražati. Da ohranja svoj dragoceni talent in domišljijo avtentično, se je umaknila iz mesta na domačijo ob gozdu, kjer najraje ustvarja.