ŠEF ČUKOV JASNO IN GLASNO
Slovenija dežela prijaznih in pridnih ljudi? Ne drži, pravi Jože Potrebuješ
To po tridesetih letih nastopov na slovenski glasbeni sceni ugotavlja šef Čukov.
Odpri galerijo
FOTO: MARKO FEIST
Ni še minilo veliko časa od velikega, jubilejnega koncerta skupine Čuki v slovenskem hramu kulture.
Je slovenska pop kultura sploh del kulture in si zasluži biti v Cankarjevem domu?! Absolutno, pravi Jože Potrebuješ, eden redkih, ki slovensko glasbo pozna do obisti. Jo ima rad in je zaradi nje hkrati jezen.
Do nedavnega si številni niso znali predstavljati, da bi Čuki nastopili v Cankarjevem domu. So vas ob 30-letnici tja končno pripustili?
Resnici na ljubo smo Čuki v CD igrali nekajdesetkrat, a vedno kot povabljenci. Da bi pa imeli samostojni koncert, ne, tega Čuki doslej v Cankarjevem domu še nismo imeli. Kaj šele, da bi v teh treh desetletjih imeli koncert, ki bi ga posnela televizija. Ko smo se nekega dne pogovarjali, kje proslaviti obletnico, smo se odločili za Cankarjev dom. Najprej zaradi hrama kulture kot takega, pa tudi ker smo se nenehno spraševali, ali smo Čuki res za v Cankarjev dom. Ali pop kultura sploh spada v Cankarja. No, pa nam je ratalo.
Kakšna je razlika med Čuki pred tremi desetletji in danes?
Zagotovo smo skupina, ki je preživela kar nekaj generacij slovenskih poslušalcev, oni pa so rasli z nami. Zdaj, ko smo se pripravljali na koncert, smo tudi videli, koliko se je v teh letih nabralo dogodkov, pesmi … Tudi zamenjav v skupini. Slovenska nota, ki jo Čuki predstavljamo, vključno z izleti v narodno-zabavno glasbo, je naš poskus, da mladim pokažemo, da je slovenska glasba pomembna.
Saj ne, da se Čuki počutimo poklicane za to nalogo, sem pa prepričan, da smo vseeno dodali kamenček v mozaik te problematike. Čuki smo med prvimi, če ne kar prvi, začeli ustvarjati videoprodukcijo pri nas, ki se je pozneje razširila do skrajnih meja, zdaj pa spet zamrla. No, pa zidove med glasbenimi žanri smo tudi podirali.
Kar ni bila preveč lahka naloga, se mi zdi …
Drži, a to smo počeli zato, ker smo si upali.
Za hip skočiva v Jugoslovansko ljudsko armado. Tam ste spoznali Marka Vozlja. Sta poleg upiranja ležernosti kovala tudi glasbene načrte?
Ja, glasbena pot Čukov se je začela v Ulcinju, kjer sva se, kot pravite, s petjem upirala ležernosti in kovala tudi glasbene načrte. Po koncu služenja vojaškega roka sva res zapela par pesmi v dobravski cerkvi ...
... in Čuki so vstopili v zgodovino?
Ha! Morda res! Sledila so snemanja, sledili so hiti, ki jih je poslušalstvo vzelo za svoje. In kaj je še bolj pomembno? Čuki res nismo imeli nobenih zvez, ko smo začenjali naše glasbeno popotovanje.
Vozljev odhod pa je še vedno vsaj za nekatere zavit v tančico skrivnosti. Je bilo res vse tako sporazumno ali so bila vmes tudi trenja?
Kar je bilo za povedati, je bilo povedano. Za skupino je bil to šok, zame pa zagotovo še večji. Tako je bilo. Pesem Zgodba o prijateljstvu (gre za pesem Čukov, ki poje o sladko-grenkih izkušnjah življenja, op. a.) prav dobro opisuje, kaj sem čutil. Priznam, da sem se takrat počutil, kot da mi je nekdo umrl.
Drug drugemu smo vedno želeli dobro, preživljali slabo. Saj drži, da vse skupaj ni bilo tako fajn, kot se je videlo na zunaj, a vseeno. Potem je udarilo kot strela z jasnega. Ni bilo fajn. Najbolj pa me je prizadelo, da se je to zgodilo sredi tega, ko smo bili Čuki najbolj popularni. Res pa je tudi, da ni bilo enega samega samcatega razloga, da bi se sprli.
So pesmi Čukov res vaša avtobiografija?
Se mi zdi, da je v pesmih veliko življenjskih resnic, našega pogleda na svet. Morda drži, da gre za svojevrstno avtobiografijo in navsezadnje biografijo. Se mi zdi, da smo lahko kar ponosni, da imamo glasbeni kanal, skozi katerega lahko povemo, kaj si mislimo, pa nam za kaj takega ni treba biti v politiki.
Obletnic je bilo kar nekaj … Že kaj bolijo kosti?
Ne! No, kar se zdravja tiče, sem, vsaj tako mi pravijo, privilegiranec prve vrste.
Je še volje za koncertiranje po državi?
Še, še!
S Čuki spoštujete in gojite slovensko besedo, pesem. Se strinjate, da so prav Čuki v začetnih časih obudili slovensko narodno-zabavno sceno. Besedilo pesmi Eno po domače: »… bolj diši domači kruh od tuje nam pogače …« pa je že takrat napovedalo invazijo tuje glasbe na slovensko glasbeno prizorišče.
Bravo. Res je! Nekje nemara živijo morda boljše pa tudi kruh bolje in lepše diši, vendar je srčika povsem drugje. Žalostno je, da slovenska beseda, morda v zabavni glasbi še najbolj, izgublja svoj prostor. Eno je govoriti o tem, drugo pa nekaj narediti za to. In se izpostaviti! Čuki smo si upali in jih zaradi tega nekajkrat dobili po grbi. V Sloveniji pač ni priporočljivo na glas govoriti! Za slovensko glasbo, za slovensko kulturo me skrbi. Poznam številke, kako se je vse skupaj spreminjalo. Žal, na slabše! In nič ne kaže, da bi se kaj izboljševalo. Slovenska glasba pa iz dneva v dan bolj izginja.
Pred časom je Gianni Rijavec razposlal peticijo z naslovom Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo stvaril, v kateri opozarja na zapostavljenost slovenske melodične glasbe v programih radijskih in televizijskih hiš. Ste jo podpisali?
Sem!
»Čuki in podobni glasbeniki so bili veliko let med najbolj predvajanimi izvajalci na Valu 202, potem pa je nekdo v trenutku rekel, da z istimi posnetki kar naenkrat niso več primerni za nacionalno radijsko postajo. Pa to se seveda ni zgodilo samo nam,« ste izjavili pred časom. Kaj ste s tem mislili?
Točno to, kar sem rekel! Pop glasba je del nas. Približno 80 odstotkov ljudi posluša t. i. sredinski pop. Nikakor ne govorim kot prizadeti čuk. Mi smo svoje naredili, smo najbolj prodajana slovenska skupina, imeli smo najbolj predvajane pesmi, osvojili kup nagrad. Torej, nobene užaljenosti. Val 202 je bil svoje čase najbolj poslušana radijska postaja. Slovenski nacionalni radio in televizija sta poklicana, da spodbujajo, da iščejo in najdejo smernice slovenski glasbi. To je bilo vedno!
Imeli smo festivale, pop delavnice, festival narečne popevke … iz vseh teh se je rodilo precej hitov. Zdaj nimamo enega pravega festivala, ki bi poudarjal bogastvo slovenskih narečij. Kdo je komu dal mandat, da ukineš kaj takega. Pop Designi, Jan Plestenjak, Nuša Derenda, Manca Špik … Kako lahko ne vrtiš Nuše Derende? Kar naenkrat se nekdo odloči in preneha predvajati posamezne pesmi. Kar je pa še huje, tudi na drugih radijskih postajah je podobno. Poudarjam, ne gre za Čuke, gre za stanje!
Včasih smo na radijske postaje poslali posnetke in so se jih uredniki razveselili, zdaj zadnjih pet, šest pesmi Čukov sploh ni v radijskem arhivu. Na to so me opozorili tisti, ki delajo na čestitkah, češ, ljudje bi radi to-in-to pesem, a je žal nimajo. Sinonim za zabavo v Sloveniji je pač jugo glasba.
No, so pa tudi slovenski glasbeniki sami krivi, ko gredo v španovijo s hrvaškimi ali srbskimi glasbeniki in ustvarjajo duete, ki jih nato prodajajo na slovenskih odrih, na katerih so glavni gostje nastopajoče klape in pevci z juga, slovenski glasbeniki pa zgolj privesek?
Še huje je! Dokler bodo slovenski glasbeniki imeli polna usta, kako je slovenska glasba zanemarjena, stisnjena v kot in podobno, na drugi strani pa na svojih nastopih igrajo 80 do 90 odstotkov svojega nastopa južno glasbo, to zgolj potrjuje to, o čemer govoriva. Da ne bo pomote, nič nimam proti kolegom iz nekdanje Jugoslavije, z marsikom sem dober prijatelj, z njimi smo tudi kaj posneli, a kaj, ko se prav oni nemalokrat čudijo, kaj se dogaja pri nas.
Danes bomo spet gledali in poslušali Emo, izbor za slovensko predstavnico na tekmovanju za pesem Evrovizije. Ga boste spremljali?
Seveda.
Vas mika, da bi stopili na evrosongovski oder?
Hmmmm, pravzaprav ne. Od takrat ne, ko je bila zavrnjena pesem Komar. Če slovenski poslušalec od slovenske Eme nima vsaj treh hitov, je to škoda. Upam si trditi, da je to ena največjih priložnosti nacionalne televizije. Ema je blagovna znamka, ki bi morala ustvarjati slovensko glasbo. Nisem povsem prepričan, da jo. Bomo videli!
Kam gre slovenska glasba?
Po stihijski poti naprej! Vsak se bori po svoje. Samo primer: Jan Plestenjak, ki je zagotovo najbolj priljubljen slovenski izvajalec, izda pesem. Založba jo razpošlje na radijske postaje in obstajajo takšne, ki Plestenjakove pesmi ne bodo predvajale zaradi principa. Zgovorno, kaj ne? Pa še kako resnično! V to smer drvi slovenska glasba.
Pravite, da so zdravi človeški odnosi za vas zdrav način življenja. Živimo v družbi zdravih človeških odnosov?
Povsod je enako; v glasbi, v novinarstvu, politiki. So ljudje, ki gledajo le na svojo rit, spreminjajo stališča tako, kot zapiha veter, da je le njim najbolje. Osebno imam rad ljudi, ki jim ni vseeno, kaj dajo iz rok, ali je bil organizator zadovoljen s koncertom ... Imaš pa ljudi, ki jim je dovolj, da imajo polne žepe. Že dolgo ne drži, da je Slovenija dežela prijaznih in pridnih ljudi. Žal!
Kavbojcev in Indijancev torej, rdečih in črnih, zavistnih bobnarjev, ki zavidajo pevcu, da zasluži 10 odstotkov več …
Tako je!
FOTO: MARKO FEIST
Je slovenska pop kultura sploh del kulture in si zasluži biti v Cankarjevem domu?! Absolutno, pravi Jože Potrebuješ, eden redkih, ki slovensko glasbo pozna do obisti. Jo ima rad in je zaradi nje hkrati jezen.
Do nedavnega si številni niso znali predstavljati, da bi Čuki nastopili v Cankarjevem domu. So vas ob 30-letnici tja končno pripustili?
Resnici na ljubo smo Čuki v CD igrali nekajdesetkrat, a vedno kot povabljenci. Da bi pa imeli samostojni koncert, ne, tega Čuki doslej v Cankarjevem domu še nismo imeli. Kaj šele, da bi v teh treh desetletjih imeli koncert, ki bi ga posnela televizija. Ko smo se nekega dne pogovarjali, kje proslaviti obletnico, smo se odločili za Cankarjev dom. Najprej zaradi hrama kulture kot takega, pa tudi ker smo se nenehno spraševali, ali smo Čuki res za v Cankarjev dom. Ali pop kultura sploh spada v Cankarja. No, pa nam je ratalo.
Kakšna je razlika med Čuki pred tremi desetletji in danes?
Zagotovo smo skupina, ki je preživela kar nekaj generacij slovenskih poslušalcev, oni pa so rasli z nami. Zdaj, ko smo se pripravljali na koncert, smo tudi videli, koliko se je v teh letih nabralo dogodkov, pesmi … Tudi zamenjav v skupini. Slovenska nota, ki jo Čuki predstavljamo, vključno z izleti v narodno-zabavno glasbo, je naš poskus, da mladim pokažemo, da je slovenska glasba pomembna.
3
hite bi morali dobiti na izboru za slovensko predstavnico na Eurosongu.
hite bi morali dobiti na izboru za slovensko predstavnico na Eurosongu.
Saj ne, da se Čuki počutimo poklicane za to nalogo, sem pa prepričan, da smo vseeno dodali kamenček v mozaik te problematike. Čuki smo med prvimi, če ne kar prvi, začeli ustvarjati videoprodukcijo pri nas, ki se je pozneje razširila do skrajnih meja, zdaj pa spet zamrla. No, pa zidove med glasbenimi žanri smo tudi podirali.
Kar ni bila preveč lahka naloga, se mi zdi …
Drži, a to smo počeli zato, ker smo si upali.
Za hip skočiva v Jugoslovansko ljudsko armado. Tam ste spoznali Marka Vozlja. Sta poleg upiranja ležernosti kovala tudi glasbene načrte?
Ja, glasbena pot Čukov se je začela v Ulcinju, kjer sva se, kot pravite, s petjem upirala ležernosti in kovala tudi glasbene načrte. Po koncu služenja vojaškega roka sva res zapela par pesmi v dobravski cerkvi ...
... in Čuki so vstopili v zgodovino?
Ha! Morda res! Sledila so snemanja, sledili so hiti, ki jih je poslušalstvo vzelo za svoje. In kaj je še bolj pomembno? Čuki res nismo imeli nobenih zvez, ko smo začenjali naše glasbeno popotovanje.
Vozljev odhod pa je še vedno vsaj za nekatere zavit v tančico skrivnosti. Je bilo res vse tako sporazumno ali so bila vmes tudi trenja?
Kar je bilo za povedati, je bilo povedano. Za skupino je bil to šok, zame pa zagotovo še večji. Tako je bilo. Pesem Zgodba o prijateljstvu (gre za pesem Čukov, ki poje o sladko-grenkih izkušnjah življenja, op. a.) prav dobro opisuje, kaj sem čutil. Priznam, da sem se takrat počutil, kot da mi je nekdo umrl.
Slovenska nota, ki jo Čuki predstavljamo, vključno z izleti v narodno-zabavno glasbo, je naš poskus, da mladim pokažemo, da je slovenska glasba pomembna.
Drug drugemu smo vedno želeli dobro, preživljali slabo. Saj drži, da vse skupaj ni bilo tako fajn, kot se je videlo na zunaj, a vseeno. Potem je udarilo kot strela z jasnega. Ni bilo fajn. Najbolj pa me je prizadelo, da se je to zgodilo sredi tega, ko smo bili Čuki najbolj popularni. Res pa je tudi, da ni bilo enega samega samcatega razloga, da bi se sprli.
So pesmi Čukov res vaša avtobiografija?
Se mi zdi, da je v pesmih veliko življenjskih resnic, našega pogleda na svet. Morda drži, da gre za svojevrstno avtobiografijo in navsezadnje biografijo. Se mi zdi, da smo lahko kar ponosni, da imamo glasbeni kanal, skozi katerega lahko povemo, kaj si mislimo, pa nam za kaj takega ni treba biti v politiki.
Obletnic je bilo kar nekaj … Že kaj bolijo kosti?
Ne! No, kar se zdravja tiče, sem, vsaj tako mi pravijo, privilegiranec prve vrste.
Je še volje za koncertiranje po državi?
Še, še!
S Čuki spoštujete in gojite slovensko besedo, pesem. Se strinjate, da so prav Čuki v začetnih časih obudili slovensko narodno-zabavno sceno. Besedilo pesmi Eno po domače: »… bolj diši domači kruh od tuje nam pogače …« pa je že takrat napovedalo invazijo tuje glasbe na slovensko glasbeno prizorišče.
Bravo. Res je! Nekje nemara živijo morda boljše pa tudi kruh bolje in lepše diši, vendar je srčika povsem drugje. Žalostno je, da slovenska beseda, morda v zabavni glasbi še najbolj, izgublja svoj prostor. Eno je govoriti o tem, drugo pa nekaj narediti za to. In se izpostaviti! Čuki smo si upali in jih zaradi tega nekajkrat dobili po grbi. V Sloveniji pač ni priporočljivo na glas govoriti! Za slovensko glasbo, za slovensko kulturo me skrbi. Poznam številke, kako se je vse skupaj spreminjalo. Žal, na slabše! In nič ne kaže, da bi se kaj izboljševalo. Slovenska glasba pa iz dneva v dan bolj izginja.
Pred časom je Gianni Rijavec razposlal peticijo z naslovom Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo stvaril, v kateri opozarja na zapostavljenost slovenske melodične glasbe v programih radijskih in televizijskih hiš. Ste jo podpisali?
Sem!
»Čuki in podobni glasbeniki so bili veliko let med najbolj predvajanimi izvajalci na Valu 202, potem pa je nekdo v trenutku rekel, da z istimi posnetki kar naenkrat niso več primerni za nacionalno radijsko postajo. Pa to se seveda ni zgodilo samo nam,« ste izjavili pred časom. Kaj ste s tem mislili?
Točno to, kar sem rekel! Pop glasba je del nas. Približno 80 odstotkov ljudi posluša t. i. sredinski pop. Nikakor ne govorim kot prizadeti čuk. Mi smo svoje naredili, smo najbolj prodajana slovenska skupina, imeli smo najbolj predvajane pesmi, osvojili kup nagrad. Torej, nobene užaljenosti. Val 202 je bil svoje čase najbolj poslušana radijska postaja. Slovenski nacionalni radio in televizija sta poklicana, da spodbujajo, da iščejo in najdejo smernice slovenski glasbi. To je bilo vedno!
Včasih smo na radijske postaje poslali posnetke in so se jih uredniki razveselili, zadnjih pet, šest pesmi Čukov pa sploh ni v radijskem arhivu.
Imeli smo festivale, pop delavnice, festival narečne popevke … iz vseh teh se je rodilo precej hitov. Zdaj nimamo enega pravega festivala, ki bi poudarjal bogastvo slovenskih narečij. Kdo je komu dal mandat, da ukineš kaj takega. Pop Designi, Jan Plestenjak, Nuša Derenda, Manca Špik … Kako lahko ne vrtiš Nuše Derende? Kar naenkrat se nekdo odloči in preneha predvajati posamezne pesmi. Kar je pa še huje, tudi na drugih radijskih postajah je podobno. Poudarjam, ne gre za Čuke, gre za stanje!
Včasih smo na radijske postaje poslali posnetke in so se jih uredniki razveselili, zdaj zadnjih pet, šest pesmi Čukov sploh ni v radijskem arhivu. Na to so me opozorili tisti, ki delajo na čestitkah, češ, ljudje bi radi to-in-to pesem, a je žal nimajo. Sinonim za zabavo v Sloveniji je pač jugo glasba.
No, so pa tudi slovenski glasbeniki sami krivi, ko gredo v španovijo s hrvaškimi ali srbskimi glasbeniki in ustvarjajo duete, ki jih nato prodajajo na slovenskih odrih, na katerih so glavni gostje nastopajoče klape in pevci z juga, slovenski glasbeniki pa zgolj privesek?
Še huje je! Dokler bodo slovenski glasbeniki imeli polna usta, kako je slovenska glasba zanemarjena, stisnjena v kot in podobno, na drugi strani pa na svojih nastopih igrajo 80 do 90 odstotkov svojega nastopa južno glasbo, to zgolj potrjuje to, o čemer govoriva. Da ne bo pomote, nič nimam proti kolegom iz nekdanje Jugoslavije, z marsikom sem dober prijatelj, z njimi smo tudi kaj posneli, a kaj, ko se prav oni nemalokrat čudijo, kaj se dogaja pri nas.
Danes bomo spet gledali in poslušali Emo, izbor za slovensko predstavnico na tekmovanju za pesem Evrovizije. Ga boste spremljali?
Seveda.
Vas mika, da bi stopili na evrosongovski oder?
Hmmmm, pravzaprav ne. Od takrat ne, ko je bila zavrnjena pesem Komar. Če slovenski poslušalec od slovenske Eme nima vsaj treh hitov, je to škoda. Upam si trditi, da je to ena največjih priložnosti nacionalne televizije. Ema je blagovna znamka, ki bi morala ustvarjati slovensko glasbo. Nisem povsem prepričan, da jo. Bomo videli!
Kam gre slovenska glasba?
Po stihijski poti naprej! Vsak se bori po svoje. Samo primer: Jan Plestenjak, ki je zagotovo najbolj priljubljen slovenski izvajalec, izda pesem. Založba jo razpošlje na radijske postaje in obstajajo takšne, ki Plestenjakove pesmi ne bodo predvajale zaradi principa. Zgovorno, kaj ne? Pa še kako resnično! V to smer drvi slovenska glasba.
Pravite, da so zdravi človeški odnosi za vas zdrav način življenja. Živimo v družbi zdravih človeških odnosov?
Povsod je enako; v glasbi, v novinarstvu, politiki. So ljudje, ki gledajo le na svojo rit, spreminjajo stališča tako, kot zapiha veter, da je le njim najbolje. Osebno imam rad ljudi, ki jim ni vseeno, kaj dajo iz rok, ali je bil organizator zadovoljen s koncertom ... Imaš pa ljudi, ki jim je dovolj, da imajo polne žepe. Že dolgo ne drži, da je Slovenija dežela prijaznih in pridnih ljudi. Žal!
Kavbojcev in Indijancev torej, rdečih in črnih, zavistnih bobnarjev, ki zavidajo pevcu, da zasluži 10 odstotkov več …
Tako je!
