Slovenska igralka udarila: Če si tiho, naj te žuli do krvi!

Odigrala je na stotine vlog; od močnih in tragičnih ženskih likov do komičnih. Zdaj, ko je v pokoju, še kar širi dobro voljo. Jezna je na tiste, ki so tiho. Risanke še gleda, stripa pa že dolgo ni prebrala.

Začelo se je s študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Amande Wingfield v diplomski predstavi Steklena menažerija, sledila je vrsta drugih, od Prešernovih do Severjeve (1987) in Borštnikove nagrade za vlogo gospe Peachum v Operi za tri groše (1989). Je tudi prejemnica naziva žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo, Borštnikovega prstana in Ježkove nagrade. O nagradah ima veliko povedati, zdi se ji, da jo nemalokrat prejmejo tisti, ki si je (še) ne zaslužijo, tisti, ki si jo, pa jo pogosto prejmejo prepozno. Ali pa nikoli. O njej vedo povedati, da je njen igralski talent napolnil močne in tragične ženske like ter se izkazal v komičnih vlogah.

Je človeško občutljiva in glasno namrgodena, ko zazna kratenje človekovih pravic. Ve, kako je, če je hudo, kot je bilo, ko z mamo nista imeli kaj za pod zob.

Zdaj je že dolgo v pokoju, pa še kar dela. Veliko bere. Na nacionalnem radiu vodi kontaktno-spominsko oddajo, v kateri širi optimizem in dobro voljo.


Te dni mi je znanka, ki redno posluša vašo radijsko oddajo, dejala, da ste v poplavi terapevtk ena redkih, ki ji zaupa in jo dodobra umirja.
Uf, Marička, to je pa lepo slišati! To pa je poklon, ja. Joj, veste, čisto nič se ne počutim kot terapevtka. Vedno mi je bilo lepo in prijetno delati z ljudmi, biti z njimi v stiku. Pa fajn mi je, ko pokličejo s Šrilanke, Finske. No, pa da ne bo kdo pomislil, da se hvalim, vendar tako je s pomočjo žic in satelitov in fajn mi je tako. Malo spominov, malo mladosti in tako … Ja, lepo je biti v stiku z ljudmi.

Kaj pa vi? Kje si najbolje spočijete, si privoščite terapijo?
V moji hiški sem zdaj, poldrugo leto bo že, sama. Sama in tri mačke, ki so mi polovile miši iz bližnje in daljne okolice. Imam svoj mir, berem, vajena sem skromnosti in mi res ni nič hudega.



Zadnjo oddajo ste začeli s Kekčevo pesmijo o dobri volji, ki je najbolja.
Ja, o sreči in dobri volji poje …

Saj ste vi tudi taki, polni dobre volje.
Sploh ne razmišljam o tem. Sem taka, kot sem. Imam srečo, da sem vseskozi taka in da ne kuham nekih stvari.

Se vam zdi, da je v državi, v kateri živiva, premalo dobre volje?
Premalo, zagotovo premalo. Se mi zdi, da jo, vsaj za zdaj, imamo le še mi, no, ne smem reči ta stari, ampak … mi se nekako zavedamo, kako je, kadar je še huje. Smo dali take stvari skozi, ki se nekaterim zdijo nemogoče. Navsezadnje kar večkrat nisem šla v šolo zaradi lakote. Nikoli si ne dovolim, da me kar koli povozi. Sem borka, in če sem preživela vse, kar sem, potem lahko tudi še kaj. Rada bi pomagala vsem, pa ne morem; res ne gre. Navsezadnje tudi država ne pomaga vsem. No, in tako pomaga le, da si dobre volje.



Ste ostra ženska?
Ne vem. Me pač niso dosegle in premagale kakšne stvari.

Pa so vas poskušali dotolči?
Morda, ampak nisem dovolila. Čelado na glavo in sem si rekla: »Ne, ne boš me,« in smo šli, sem šla naprej.

Sprenevedanja pa tudi ne marate?
Ne! Tega pa sploh ne!

Hinavščine tudi ne …
Ne! Le zakaj bi kaj takega marala?! To mi je tuje.

Molk vam je pa tudi tuj?
Res je. Treba je povedati, kje te čevelj žuli, in konec. Če si tiho, naj te žuli do krvi. Pa trpi še naprej.

Ko opazujete ljudi, se vam zdi, da raje molčijo in trpijo ali so dovolj glasni?
Raje molčijo. Vsaj večina. Bojijo se, da se bodo komu zamerili. Treba je povedati, kaj misliš: tole ja, tole ne … Se mi zdi, da res ni čas, ko bi si lahko dovolili biti tiho. Poglejte, kakšen je svet tam zunaj. Treba je vse skupaj dati iz sebe. Pravijo, da če vse tiščiš v sebi, nastane bula, rak. Znotraj zakopana žalost. Tako pravijo ljudje in imajo prav.



Ali vas je vaš ostri jezik kdaj tepel?
Ne vem; morda me je, ampak me ni doseglo. Razen ko sem kot Ljubljančanka morala v službo na gledališke deske v Celje. Dvaindvajset let sem se z avtobusom vsak dan vozila iz Ljubljane v Celje. In nazaj. Drama je bila pač rezervirana za tete, strice ali kogar koli že. No, saj ni pomembno. Sem preživela? Sem!

Ali bi oster jezik enačili s svobodo govora, ki je imamo zdaj polna usta?
Seveda! Pa še zlorablja se vse skupaj in bojim se, da se bo zlorabljalo še bolj. Ampak, eni bodo šli naprej, drugi pač ne. No, res ni več Golega otoka, pa tudi stanovanja se več ne delijo, če si prijazen ali ne … No, morda se še, pa jaz tega ne vem. Ampak treba je opozoriti na nepravice. In imeti svoje mnenje. Biti tiho je najslabše. Je pa res, da imajo nekateri asfaltirano pot, drugim pa je postlana z robidovjem.

Imate fotografski spomin?
Upam. Ja, verjetno. Vedno si zapomnim klicaje, rdeče vprašaje, besede, ja, fotografski spomin pa najbrž imam. Včasih sem v istem času igrala več vlog. Ko sem si nadela obleko, kostum, sem takoj vedela, kdo sem in kaj moram reči. Že če bi mi nataknili druge čevlje, bi se zmedla. Mogoče mi je pomagal prav, kot pravite, fotografski spomin.

In zato niste nikoli imeli težav z besedili?
Ne, res ne. Sploh se nisem učila tekstov … No, tako nekako; vse skupaj sta bila le vaja in študij.

Kaj pa Grupa brez hrupa?
Ho, ho. To je bilo nekaj perfektnega! Nastopali smo tam, kjer teatra še ni bilo. Bili smo mladi, polni energije. Radi smo nastopali pa dobro smo se počutili.

Tudi po tleh ste radi risali in pravzaprav začeli neke vrste happeninge?
Jo, od kod ste pa to vzeli? Res je. Ne le po Kongresnem trgu, tudi v Križankah smo risali po tleh in podobno. Tomaž Domicelj, Božo Šprajc, Iztok Tori ... Skupaj smo protestirali proti vojni in izvajali performanse. Make love, not war (Ljubimo se, ne vojskujmo) in podobno … Pa peli smo. Neke vrste uporniki z rožicami in dolgimi oblekami smo bili.



Pravzaprav ste bili med prvimi grafitarji v Ljubljani?
Morda pa res.

Še ljubite življenje in se znate radostiti tudi starosti?
Še, še! Ko se staraš, šele dobiš okus po življenju in veš, kaj je dobro, kaj ne, in vse, kar je grenko, izpljuneš. Saj pravim, nič mi ne manjka. Joj, mi, seveda mi. Da zadenem največji dobitek na lotu in ga razdelim potrebnim. Si prav predstavljam, če bi zadela 60 milijonov … In vse bi razdelila. Jaz jih ne potrebujem. No, 59,700.000 bi razdelila, preostalih 300 tisočakov bi pa imela za zapraviti. To si želim! Tistim ubogim mamam pa tistim, ki živijo po kleteh … Tudi jaz sem z mamo živela v kleti. Mater, bi bilo fajn!

Risanke še radi gledate?
Rada! Mogoče se sliši neumno, ampak ob gledanju risank uživam. Ja, kar veliko sem jih sinhronizirala. Veste, sinhronizacija risank ni mačji kašelj. Pa tudi stripe sem rada prebirala. Tudi tiste, no, o tistem, ki je na vozičku, tako kot jaz …

Alan Ford?
Ja, ja, Alan Ford in njegova druščina. Pa o vitezu Valiantu … Vse. Res sem jih imela rada. Zdaj jih sicer že nekaj časa nisem brala, vendar vseeno.