Slovenska voditeljica izgubila prijateljico: Še vedno ne dojamem

Življenje je le eno, zato ni vredno, da se vsakodnevno obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi. Na to vse opominja tudi radijska voditeljica Tanja Kocman, ki je na facebooku razkrila, da je pred časom izgubila dobro prijateljico. Te dni bi praznovala rojstni dan, Kocmanova pa se ji je ob tej priložnosti poklonila s čustvenim zapisom.

Voditeljico grdo zmerjali, pokazala je sporočila FOTO)

Njen zapis, ki seže do srca, objavljamo v celoti (nelektorirano):

»Danes bi praznovala moja prijateljica. Bili sva sošolki v osnovni in kasneje v srednji šoli. Vmes sva se malo zgubili - ker je življenje narejeno, da se. A nekako se z nekaterimi potem spet najdeš. Z njo sva se. Preplesali smo nabito polne večere v Takosu, preanalizirale vse poglede in pomežike naključnih mimoidočih, se bodrile, pokregale, predvsem pa smo se nasmejale. Bila je unikatna oseba. In še mnogo več. In zdaj ... je že en čas ni.

Pa se mi zdi, da ne dojamem. Ker, ko nekoga ne vidiš vsak dan, se ne zavedaš, da nekoga več ne boš videl noben dan. Sploh nekoga katerega besede ali pogledi ti preletijo um vsakič, ko se znajdeš v situaciji v kateri si bil tudi z njo. Toliko spominov ... a ne za javnost.

Smešni smo ljudje, nismo? Borimo se za toliko napačnega, spregledamo vse pravo, mečemo srca v senco, nastavljamo druge na sonce in puščamo sebe ... same. Kot da imamo sto življenj. Kot da to eno ne šteje. Eni se borijo za kariero, drugi za ljubezen, tretji za to, da bi dokazali drugim, da zmorejo, četrti pa se borijo samo za to, da prvim trem otežujejo bitko. A na koncu ... na koncu nihče od nas ne ve, koliko časa ima. In kaj je še bolj žalostno je to, da se redko kdo vpraša, kaj pa bi s tem časom sploh rad. Zase.

Nisem pametna, ker sem v svojem življenju morala izreči več sloves in eno, ki mi je odvzelo dah. Nisem. Sama pozabim na vse te zgoraj napisane modrosti medtem ko pišem potne, stopim na vago ali se zgražam nad komentarji anonimnežev. A zadnje čase se trudim. Trudim se, da se vsak dan opomnim, da živim. Zdaj. In, da želim biti dobra, zdrava, srečna. Da ne želim tesnobe in bolečine in žalosti. Vsaj ne več kot mi jo bo življenje tako ali tako namenilo. In da ne želim tesnobe in bolečine in žalosti za nobeno bitje v moji bližini.

Zato ja, izbirajte svoje bitke in iščite sebe srečnega. Pri tem pa ne pozabite, da se boste včasih najbolj našli medtem ko boste dobri.

Ker tudi, če ne moreš rešit vseh, lahko rešiš enega. In s tem temu enemu rešiš vse.

Vmes ... pa še sebe.«