SUPERMANEKEN
Slovenski supermaneken Tilen Grah je odšel s trebuhom za kruhom v Dubaj
Na betonski strehi sveta.
Odpri galerijo
Med tistimi slovenskimi manekeni, ki so pospravili kovčke in se podali na tuje, je tudi Tilen Grah. Dvaindvajsetletni Ptujčan se je namreč pred dnevi odpravil v deželo visokih temperatur, natančneje v Dubaj, kjer si bo utiral pot v mednarodnem modelingu. Tilen, ki so mu pred dvema letoma nadeli lento za najlepšega Slovenca, se je hitro vživel v dubajsko življenje, okolje, navade in temperature. Ker bo to potreboval tudi pri delu, si je že ogledal velik del mesta.
Med prvimi stvarmi, ki si jih je želel in jih je tudi uresničil, je bil ogled najvišje zgradbe na svetu. Stolpnica Kalifa ga je fascinirala v pravem pomenu besede. »Ko sem prišel pred stavbo in pogledal navzgor, nisem mogel verjeti, kaj vse lahko človek naredi. Stavba, ki meri kar en kilometer, je čarobna. Ob pogledu nanjo se ti zvrti že ta trdnih tleh. Ko sem prišel v vrsto za vstopnice, me je kar stisnilo v trebuhu, ker je bila zelo dolga. Pripravil sem se na dve uri čakanja, a na moje presenečenje sem bil na vrsti že zelo hitro in z drugimi smo se povzpeli na betonsko streho sveta,« pravi.
Nadvse zanimivo je tudi dvigalo, ki vozi turiste. Njegova hitrost je namreč kar tri metre v eni sekundi. In kako je bilo na vrhu? Si je sploh ogledal svet spodaj ali je mižal? »Haha, ne. Ko si en kilometer visoko, je to nepozabno doživetje. Pogled navzdol je lep in bi priporočal vsakomur, naj si to ogleda in doživi. Za ta razgled bi čakal tudi dve uri v vrsti, če bi moral. Na vrhu sem bil podnevi, moja želja pa je videti tla globoko spodaj še v večernih urah,« še pove o doživetju.
Med prvimi stvarmi, ki si jih je želel in jih je tudi uresničil, je bil ogled najvišje zgradbe na svetu. Stolpnica Kalifa ga je fascinirala v pravem pomenu besede. »Ko sem prišel pred stavbo in pogledal navzgor, nisem mogel verjeti, kaj vse lahko človek naredi. Stavba, ki meri kar en kilometer, je čarobna. Ob pogledu nanjo se ti zvrti že ta trdnih tleh. Ko sem prišel v vrsto za vstopnice, me je kar stisnilo v trebuhu, ker je bila zelo dolga. Pripravil sem se na dve uri čakanja, a na moje presenečenje sem bil na vrsti že zelo hitro in z drugimi smo se povzpeli na betonsko streho sveta,« pravi.
Nadvse zanimivo je tudi dvigalo, ki vozi turiste. Njegova hitrost je namreč kar tri metre v eni sekundi. In kako je bilo na vrhu? Si je sploh ogledal svet spodaj ali je mižal? »Haha, ne. Ko si en kilometer visoko, je to nepozabno doživetje. Pogled navzdol je lep in bi priporočal vsakomur, naj si to ogleda in doživi. Za ta razgled bi čakal tudi dve uri v vrsti, če bi moral. Na vrhu sem bil podnevi, moja želja pa je videti tla globoko spodaj še v večernih urah,« še pove o doživetju.