Šok za Dejana Vunjaka: popolna tujca sta mu naredila nepredstavljivo

»Tako rekoč vse življenje poslušam o dobri italijanski hrani in je res skrajni čas, da si grem stvar pogledat čisto od blizu. Kakšen gurman pa bi sicer bil!« pravi Dejan Vunjak. Ker je poleg dobrojedca tudi precej ležerne sorte človeka, je Italija naravnost idealna zanj. No, šok, kot pravi, je doživel le v Neaplju, in sicer za volanom. »Italijani niti približno ne vozijo tako dobro, kot kuhajo!«


Italija je prelepa tudi jeseni, ko Dejan konča sezono nastopov na prostem. Po pestrem poletju je potreboval odklop. V dvanajstih dneh je izkusil res veliko. »Najprej sem se ustavil v Neaplju in prvo, kar sem naredil, sem zavil na pravo napolitansko pico. Bila je božanska! Še vedno se mi o njej skoraj sanja, hehe. Nato sem se za pet dni odpravil ob obali proti jugu. Najprej sem obiskal kraj, ki je res čudovito umeščen v pečino, Positano. Naslednje dni sem obiskal še Amalfi, Atrani, Ravello, zaplaval v morju v Praianu, se z ladjico odpeljal na otok Capri in se z vzpenjačo povzpel na najvišjo in najlepšo razgledno točko v Anacapriju.«

Pot je nadaljeval v Rim. V večnem mestu je ostal dva dni. »Kar ponosno bom tole povedal, ampak Rim sem prehodil peš, nobenega avtobusa, nobenega vlaka ali taksija! Od fontane Trevi, Vatikana, Španskih stopnic do Panteona ... Najbolj pa mi je v spominu ostal Kolosej, ki sem si ga tudi bolj podrobno ogledal z vodnikom. Če verjamete ali ne, naš vodnik Tiberius je bil v Koloseju že 7500-krat! Razkazal in opisal nam ga je tako, da sem prvič vzljubil zgodovino!«


In nato še pravljična Toskana, v Thermah di Saturnia z naravnimi bazeni, kjer ima voda vse leto 37 stopinj. »Namakanje v teh bazenih je po dolgi hoji po Rimu res prav prišlo. Tudi kraj in okolica sta neverjetna. Za dva dni sem se nastanil na kmečkem turizmu in si odpočil v lepotah toskanske narave. Nato sem obiskal še Sieno, Pienzo, San Gimingano in nazadnje Firence.«

Odkar ima svoje stanovanje in svojo novoletno smrečico, vsako leto doda nov obesek, ki ponazarja minulo leto. »Zato sem v Positanu kupil obesek v obliki limone iz njihove značilne keramike,« razkrije. Navdušile so ga tudi prehranjevalne navade Italijanov. »Čisto nič čudnega ni bilo, da se je pri kosilu ali večerji obedovalo tudi tri ure, kar je razlog, da sem spoznal ogromno novih ljudi, največ Američanov. In slišal ogromno zanimivih zgodb."

Zadnji večer v Firencah je brez rezervacije dobil prostor v sicer zasedenem gostišču. »Nakar prisedeta Američana iz Teksasa. Lepo smo se naklepetali, po večerji pa sta se gospod in gospa vljudno poslovila, ne da bi povedala, da sta mi plačala večerjo. Kar šokiran sem bil, saj česa takega še nisem doživel. Videl sem le v filmih, pa še tam ni pogosto, da ti večerjo plača popolni tujec.«