Spregovorila je o težkem porodu

Slovensk apevka Anja Baš je pred približno enim mesecem postala mamica sina, ki ga je poimenovala Vito, in čeprav je porod za njo, se ga še danes spominja z grenkim priokusom. Pevka bi morala mamica postati 4. februarja, a se njenemu prvorojencu očitno ni mudilo na svet. Ker se več kot teden dni po roku ni nič dogajalo, so se zdravniki odločili za umetno sprožene popadke, a se tudi takrat ni zgodilo nič.


»Sem že teden dni čez rok. Zdravnica me pregleda. Še vedno nisem odprta niti za prst, še vedno se nič ne dogaja. Postajam jezna na svoje telo. Zakaj se porod ne sproži? Sem nesposobna roditi? Je z mano kaj narobe? Zakaj ne dobim popadkov? Bom sploh lahko rodila naravno? Zdravnica pa mi, kot bi slišala moje misli, pove, da bomo, če se do četrtka nič ne zgodi, porod sprožili s terapijo prostaglandinov. Razloži mi, da se pri nas dovoli čakanje največ deset dni čez rok, potem porod sprožijo umetno. In ker bi radi, da rodim pred vikendom, naj pridem v četrtek (deveti dan čez rok) kar na oddelek in bom sprejeta v porodnišnico, takoj zjutraj pa bomo začeli indukcijo oziroma sprožanje poroda. Rodila naj bi – po planu – še v četrtek, najpozneje v petek zjutraj. V meni se mešajo občutki obupa in veselja. Obupa, ker mi bo očitno možnost naravnega poroda odvzeta. Veselja, ker se bo tole čakanje končno zaključilo. Računam, da bom najpozneje v petek zjutraj že objemala svojega sinčka. Potem požrem solze obupa, s silo umirim trzajoče kotičke ustnic in si rečem: Imam to. Ne bom jokala. Samo še dva dneva, pa bo vse tole za mano!« se spominja najtežjih trenutkov v življenju.

Kljub vsemu trudu zdravnikov je Anja naposled le priznala, da jo je telo izdalo, zato so morali opraviti carski rez. »Porod še kar predelujem in verjetno bo potrebnega precej tapkanja, da se bom vsega skupaj lahko spominjala brez solz. A Vitek je najslajši fantiček na svetu in neizmerno ga imam rada. Najina zgodba mogoče res ni nekaj, kar bi si kdor koli želel podoživeti, kljub temu pa bi šla sama čez vse še stokrat, če to pomeni, da je končni izid vsega tega on. Vreden je vsake sekunde bolečine, vsega stresa predporodnih tednov, vreden je brazgotine na mojem trebuhu, ki me bo za vedno opominjala, da imajo tudi najbolj neprijetne zgodbe lahko prelepe in ljubezni polne zaključke.«