Srce parajoči zapis Tanje Kocman: Ne hodim na pokopališče, ker ne morem

»Danes mineva eno leto. In sploh ne vem, kako je minilo, kako sem ga preživela,« piše radijska in voditeljica Tanja Kocman. Pred enim letom je ostala brez atija, kot mu pravi. Ne glede na dneve, ki so minili, ji s časom ni lažje. Vsak dan se ga spomni in skoraj ne mine dan, da ne bi potočila kakšne solze. 

»In ne hodim na pokopališče, ker ne morem. Sovražim ta napis z njegovim imenom na tem marmorju, sovražim spomin na to, kako sem klicala, da ga je treba narediti. Moj ati je povsod, a tam ne,« piše Tanja, ki neizmerno pogreša očeta, s katerim sta bila neizmerno povezana. Pogreša vse, kar sta imela, a se hkrati zaveda, da je lahko srečna, ker ima toliko pogrešati.

Hladna zdravnica

Poleg dogodka, ki je v črno zavil njeno družino, izpostavlja še na enega, povezanega s tem, ki je družini povzročil dodatno bolečino (nelektorirano): »Vedno bom vedela, kako neizmerno ogabno se je obnašala zdravnica, ki je tisti dan stopila v našo hišo. Kako brez vsakega občutka za človeka so med nama z mamo hodili ljudje, ki bi naj reševali, ki bi naj razumeli, ki bi naj vedeli, da tudi, če se morajo zaradi lastne psihe distancirat, da bodo tudi enkrat sami soočeni z izgubo.«

 

Tanja je pogrešala človečnost. Vsakega 28. marca jo bo zabolelo, ko se bo spomnila te hladne ženske, ki bi ji najraje rekla, naj opravlja le še pisarniška dela. Na koncu se je odločila, da ji tega ne pove, saj je nepomembna: »Ker ne glede na to, koliko dodatne nepotrebne bolečine so povzročili takrat, je vse zanemarljivo v primerjavi z najhujšim.«