Srce parajoča izpoved slovenske igralke: o bolečini z mrtvo hčerko v rokah

Slovenska igralka Ana Dolina Horvat je v uvodnem podkastu Mater spregovorila o svoji življenjski zgodbi in številnih čustvenih pretresih, ki jih je doživela. Razkrila je kar nekaj pretresljivih podrobnosti iz svojega življenja, med drugim tudi, da je bila kot otrok žrtev spolnih zlorab.

»To je bil čas, ko se je moje življenje spremenilo v pekel. Sledilo je par let spolnih zlorab, življenje je postalo nekaj, čemur je bilo treba pobegniti. Pobegnila sem v balet, obsesivno. Šest let je bil to moj način bežanja pred čustvi, ki so bila takrat zame močno prevelika. Svet se je takrat zame zdel znosnejši,« je spregovorila o grozljivi izkušnji iz otroštva,

Povedala je tudi, da je pri 17 letih čez noč nehala plesat. »Morda sem vedela, da nikoli ne bom tako dobra, kot bi želela biti, nisem pa se želela soočiti z mislijo, kako bi me neuspeh bolel.«

Ko je bila sprejeta na študij igre, je naletela na profesorja, na velikega umetnika, uveljavljenega gledališkega režiserja, ki je bil avtoritativen, »kar je mene avtomatično poslalo v stanje zamrznitve«. »Ni mi omogočil varnega prostora za ustvarjanje, varnega prostora za delo, bala sem se ga,« je razkrila in dodala, da čuti posledice še danes. »Stisnil me je v ustvarjalen tesen prostor, iz katerega poskušam priti še danes.«

V MGL je spoznala zdajšnjega moža Sebastjana Horvata, po letu dni se jima je rodila hči Ronja. »Bil je uveljavljen režiser, 12 let starejši, jaz šele na začetku svoje poti.« Ni se uresničila njuna vizija skupne poti ustvarjanja, je dejala, o hčeri pa povedala, da sta z njo prišla sreča in mir, kakršnih ni nikoli prej poznala. »Imela sem 28 let, na porodniški sem bila 15 mesecev. To je bilo do tedaj najlepših 15 mesecev mojega življenja. Ko sem se vrnila v gledališče, sem bila že noseča, a še nisem vedela. Nosečnost se je končala v petem mesecu.«

»Rojstvo Olivije, rojstvo mrtvega otroka, je bila zame ena najtemnejših izkušenj v življenju. Takrat sem se zlomila.«

Življenje se je sicer za tem vrnilo v ustaljene tirnice, toda kot je opisala, se še vedno spominja tistega občutka osamljenosti. »Tega, da sem se počutila, kot da me nihče ne more razumeti. Ko je bilo vsega tega konec, ko je bil za mano porod, ko sem dobila to deklico v roke, ki je zares nikoli ni bilo, so si vsi oddahnili. Da je zdaj mimo. A meni je šele tedaj postalo zares hudo. Šele tedaj je nastala praznina, ki je prej ni bilo. Ker je bila prej ta deklica, čeprav tako poškodovana, vseeno z mano.«

Z možem Sebastjanom sta se po splavu odločila za posvojitev deklice Nane iz Gane, pozneje pa je rodila še sina Luna. Porod je potekal doma. Razkrila je, da je »z njim dobila nazaj svoje telo«.