DOKUMENTAREC
Svet zadnjih ledenih lovcev se topi pod nogami
Film po zamisli preminulega Jureta Breceljnika. Jesti, kar ujamejo, je bistvo inuitskega življenja.
Odpri galerijo
Jure Breceljnik na Grenlandiji leta 2014. FOTO: Rožle Bregar
LJUBLJANA – "Ne znam si predstavljati življenja brez lova. Od nekdaj smo bili lovci. A lovimo tako in toliko, da vselej nekaj ostane," se v filmu izpove srednjeletni Inuit, lovec Tobias Ignatiussen z vzhodnega dela Grenlandije. Eden tistih Inuitov, ki še živijo po prepričanju svojih prednikov, da je narava večna, če si iz njenega ribnika vzameš le toliko, kolikor potrebuješ zase.
Pred dnevi smo si na premieri v Kinodvoru ogledali 72-minutni celovečerni dokumentarec po zamisli in zgodbi leta 2015 preminulega fotografa in filmarja Jureta Breceljnika Zadnji ledeni lovci. Gre za enega najboljših slovenskih dokumentarcev vseh časov, ki poleg izjemne zgodbe o poslednjih Eskimih na Grenlandiji, tako smo namreč Inuite imenovali včasih, gledalcu ponudi čarobno fotografijo zasneženega severa, hkrati pa ob odhodu iz dvorane pušča grenak priokus, saj zaradi komercializacije, izgube identitete in talečega se ledu nekaj deset preostalih inuitskih lovcev na vzhodu Grenlandije ne ve, ali bodo preživeli do jutri.
"Vsi smo bili šokirani, onemeli smo..." nam je povedal še danes pretreseni Juretov prijatelj in režiser filma Rožle Bregar.
A v tistem trenutku ni šlo le za film. Žena Natalija Gros, nekdaj vrhunska športna plezalka, je ostala sama s pol leta staro hčerkico Elo. Jure je bil romantik, posebnež, zato je imel veliko prijateljev, ki so Nataliji in Eli v najtežjih trenutkih priskočili na pomoč.
"Nismo vedeli, kako naj nadaljujemo film," je povedal Bregar, a so se hitro odločili.
"Občasno mi je bilo lepo sodelovati na snemanjih, a nisem bila filmarka. Zato sem v zgodbo vstopila zaradi razmer," je povedala Natalija, ki je po smrti moža prevzela vodenje podjetja IT Film in s tem tudi produkcijo. Tako se je ekipa odpravila na Grenlandijo, kjer je Jure leta 2014 opravil štirinajstdnevno preliminarno raziskavo za film in tudi posnel nekaj materiala. "Del teh posnetkov smo vključili v film," je povedala Natalija.
V filmu slišimo tudi tole: "Jesti, kar ujamemo, je bistvo inuitskega življenja. Ko bomo prenehali loviti na ledu in jesti to, kar ulovimo, ne bomo več obstajali kot narod," pravi inuitski lovec.
Antropolog Carl Erik Holms pravi: "Če si pred sto leti želel na Grenlandiji preživeti, si moral znati voziti kajak in uporabljati harpuno, petdeset let pozneje si moral znati popraviti motor na čolnu in streljati s puško."
Ignatiussen pa nadaljuje: "To ni več naš svet. Naš svet se je zelo spremenil. Naši otroci ne bodo več lovci," pri čemer se kamera preseli z obraza inuitskega lovca na otroke, ki veselo skačejo, hm, po trampolinu. Tako kot naši otročaji na vrtovih hiš.
Toda: "Ne pripadajo ne staremu ne novemu svetu," pa je zadela v polno Pia Anning Nielsen s turističnega urada na Grenlandiji: "Nepripadnost prinaša veliko obupa mladim ljudem." Ko to izusti svetlolasa Skandinavka, oko kamere sledi belemu vlečnemu psu, ki se napol lajajoče, jokajoče sprehodi skozi pokopališče s križi.
"Povzročili so nepopravljivo škodo. Zdaj je prepozno. Lova je konec!" pesimistično in skoraj jezno pove raziskovalec vzhodne Grenlandije Robert Peroni.
Nekaj sekvenc v dokumentarcu je filmskopripovedno naravnost norih. S prehajanjem z enega obraza na drugega je snemalcu uspelo ujeti tisti značilni inuitski pogled v daljavo, ustvarili so ne le najboljši slovenski dokumentarec, temveč opereto izginjajoče kulture nekega ljudstva.
Kot nam je zaupala ekipa, je bil proračun dokumentarca smešno nizek, 162.000 evrov, pri čemer so dvakrat potovali na Grenlandijo, saj so želeli posneti prave zimske razmere, ko lovci še vedno vprežejo pse v svoje sani in oddirjajo prek belih poljan na lov. In poleti, ko po fjordu lovijo z motornih čolnov med drobnimi ostanki talečega se ledu. Starejši Inuiti se spominjajo, kako so včasih fjord lahko prečkali peš čez vse leto, danes tudi pozimi zamrzne le občasno in led je nevarno tanek.
Inuiti na Grenlandiji so do tujcev še vedno nezaupljivi: "A ko smo se ponovno vrnili poleti in so videli, da jih nismo pozabili, so bili veseli in nas sprejeli medse."
Ekipi je tako uspelo posneti njihovo življenje v intimnem okolju domače kuhinje, kako Inuitka pripravlja tjuljnjevo meso, kako lovec pestuje otroka, ali pa ko lovec odstreli tjuljnja, ki skoči iz vode po zrak.
Za montažo filma je poskrbel Urban Potočnik, kamermana sta bila Wesley Johnson in Miha Avguštin, glasbo pa je sestavil in zaigral Miha Petric.
Pred dnevi smo si na premieri v Kinodvoru ogledali 72-minutni celovečerni dokumentarec po zamisli in zgodbi leta 2015 preminulega fotografa in filmarja Jureta Breceljnika Zadnji ledeni lovci. Gre za enega najboljših slovenskih dokumentarcev vseh časov, ki poleg izjemne zgodbe o poslednjih Eskimih na Grenlandiji, tako smo namreč Inuite imenovali včasih, gledalcu ponudi čarobno fotografijo zasneženega severa, hkrati pa ob odhodu iz dvorane pušča grenak priokus, saj zaradi komercializacije, izgube identitete in talečega se ledu nekaj deset preostalih inuitskih lovcev na vzhodu Grenlandije ne ve, ali bodo preživeli do jutri.
Čarobni prizori puščajo tudi grenak priokus
Breceljnikov film nosi s seboj tudi tragično zgodbo. Takrat 41-letni Jure je namreč že drugi snemalni dan v noči na 16. julij 2015, ko so v Bruslju za film snemali izjave evropskih poslancev o prepovedi lova oz. omejitvi trgovine s tjulnjevim mesom, nepričakovano umrl. Prijatelji so povedali, da je tisti večer odšel spat, zjutraj se ni več zbudil."Vsi smo bili šokirani, onemeli smo..." nam je povedal še danes pretreseni Juretov prijatelj in režiser filma Rožle Bregar.
A v tistem trenutku ni šlo le za film. Žena Natalija Gros, nekdaj vrhunska športna plezalka, je ostala sama s pol leta staro hčerkico Elo. Jure je bil romantik, posebnež, zato je imel veliko prijateljev, ki so Nataliji in Eli v najtežjih trenutkih priskočili na pomoč.
"Nismo vedeli, kako naj nadaljujemo film," je povedal Bregar, a so se hitro odločili.
"Občasno mi je bilo lepo sodelovati na snemanjih, a nisem bila filmarka. Zato sem v zgodbo vstopila zaradi razmer," je povedala Natalija, ki je po smrti moža prevzela vodenje podjetja IT Film in s tem tudi produkcijo. Tako se je ekipa odpravila na Grenlandijo, kjer je Jure leta 2014 opravil štirinajstdnevno preliminarno raziskavo za film in tudi posnel nekaj materiala. "Del teh posnetkov smo vključili v film," je povedala Natalija.
V filmu slišimo tudi tole: "Jesti, kar ujamemo, je bistvo inuitskega življenja. Ko bomo prenehali loviti na ledu in jesti to, kar ulovimo, ne bomo več obstajali kot narod," pravi inuitski lovec.
Antropolog Carl Erik Holms pravi: "Če si pred sto leti želel na Grenlandiji preživeti, si moral znati voziti kajak in uporabljati harpuno, petdeset let pozneje si moral znati popraviti motor na čolnu in streljati s puško."
Ignatiussen pa nadaljuje: "To ni več naš svet. Naš svet se je zelo spremenil. Naši otroci ne bodo več lovci," pri čemer se kamera preseli z obraza inuitskega lovca na otroke, ki veselo skačejo, hm, po trampolinu. Tako kot naši otročaji na vrtovih hiš.
Toda: "Ne pripadajo ne staremu ne novemu svetu," pa je zadela v polno Pia Anning Nielsen s turističnega urada na Grenlandiji: "Nepripadnost prinaša veliko obupa mladim ljudem." Ko to izusti svetlolasa Skandinavka, oko kamere sledi belemu vlečnemu psu, ki se napol lajajoče, jokajoče sprehodi skozi pokopališče s križi.
"Povzročili so nepopravljivo škodo. Zdaj je prepozno. Lova je konec!" pesimistično in skoraj jezno pove raziskovalec vzhodne Grenlandije Robert Peroni.
Vsak lahko živi svoje sanje
Bregar nam je potrdil, da so sledili Juretovi ideji in viziji: "Film je njegova zgodba."Nekaj sekvenc v dokumentarcu je filmskopripovedno naravnost norih. S prehajanjem z enega obraza na drugega je snemalcu uspelo ujeti tisti značilni inuitski pogled v daljavo, ustvarili so ne le najboljši slovenski dokumentarec, temveč opereto izginjajoče kulture nekega ljudstva.
Kot nam je zaupala ekipa, je bil proračun dokumentarca smešno nizek, 162.000 evrov, pri čemer so dvakrat potovali na Grenlandijo, saj so želeli posneti prave zimske razmere, ko lovci še vedno vprežejo pse v svoje sani in oddirjajo prek belih poljan na lov. In poleti, ko po fjordu lovijo z motornih čolnov med drobnimi ostanki talečega se ledu. Starejši Inuiti se spominjajo, kako so včasih fjord lahko prečkali peš čez vse leto, danes tudi pozimi zamrzne le občasno in led je nevarno tanek.
Inuiti na Grenlandiji so do tujcev še vedno nezaupljivi: "A ko smo se ponovno vrnili poleti in so videli, da jih nismo pozabili, so bili veseli in nas sprejeli medse."
Ekipi je tako uspelo posneti njihovo življenje v intimnem okolju domače kuhinje, kako Inuitka pripravlja tjuljnjevo meso, kako lovec pestuje otroka, ali pa ko lovec odstreli tjuljnja, ki skoči iz vode po zrak.
Za montažo filma je poskrbel Urban Potočnik, kamermana sta bila Wesley Johnson in Miha Avguštin, glasbo pa je sestavil in zaigral Miha Petric.
