MATERINSKI DAN
Premožna Slovenka: To je največja bolečina, ki jo lahko doživi mama
Podjetnica Tanja Skaza o tem, kako usklajuje obveznosti med podjetjem in domom in ali si je kdaj očitala, da nima dovolj časa za otroke.
Odpri galerijo
Tanja Skaza: Biti mati dveh fantov je moja najlepša vloga od številnih, ki jih imam. FOTO: Osebni arhiv
Podjetnica in menedžerka Tanja Skaza (rojena Halilović), ki v zadnjih letih postaja vse bolj prepoznavna kot predavateljica o osebni rasti in razvoju potencialov, je ob materinskem dnevu za Slovenske novice spregovorila o tem, kako je v otroških dneh doživljala svojo mater in kako se sama ubada z materinstvom.
Prihajate iz skromne družine. Vaša mati je bila proizvodna delavka, oče zidar. Kako se je spominjate iz svojih otroških dni?
Spominjam se je kot lepe ženske, pa tudi kot ženske, ki je vedno govorila, da je utrujena od dela. Ampak danes je pa sončica. In če mogoče ni bila dovolj na voljo meni kot otroku, je zdaj krasna babica.
Tudi sama ste mati dveh otrok in poslovna ženska. Imate občutek, da zaradi službenih obveznosti niste bili toliko ob otrocih, kot ste si želeli? Kako ste vendarle usklajevali obe vlogi?
Ko sem gradila kariero, je bilo vsekakor v ospredju podjetje in je bilo manj časa za otroke, potem pa sem si očitala, da morda nisem dovolj dobra mati. Sta pa to obe babici znali to zelo dobro nadoknaditi, tako da sta moja sinova imela polno ljubezni. To, da jima ne namenjam dovolj časa, sem spoznala pred kakšnimi petimi leti ter potem zelo jasno razporedila vloge in jima začela namenjati več časa, s tem, da sta tudi sprejemala moj čas, tako da smo se na neki način zbližali. V življenju pridejo na vrsto vse vloge, ampak v nekem življenjskem obdobju je pomembnejša ena, v drugem pa druga. Ko si v svojem stebru, pa ti je jasno, da je zelo pomembno ravnovesje med zasebnim in poslovnim življenjem.
Občutek krivde, da otroku nismo posvetili dovolj časa, pogosto spravlja v slabo voljo današnje ženske, ki skušajo biti odlične v službi, ljubeče doma. Ste se s tem občutkom krivde ubadali tudi sami?
Največkrat se soočamo z občutkom krivde, ker naše poslanstvo je biti mati, a bi bilo dobro, da se vsaka zave, da je najpomembnejše, da je srečna in da s tem, ko vzgaja sebe, vzgaja svoje otroke. Bolj ko dela na sebi, bolj ko se ima rada, bolj ko se ceni in srečnejša ko je, bolj to prenaša na otroka. Ni bistvo to, koliko ur preživiš z otrokom, ampak kako kakovostno.
Vzgoja otrok danes v primerjavi s časom, ko ste bili vi otrok, se je spremenila. Zdi se, da so starši nekoč vzgoji dojemali preprosteje, otroci so bili prepuščeni bolj sami sebi. Danes imamo na voljo več priročnikov, a smo pri vzgoji morda celo bolj negotovi. Kakšne so vaše vzgojne metode?
Moja mati in oče z menoj nista preživela veliko časa, starši pa so v tistem času na otroke gledali kot na nekoga, ki nič ne razume in ki se ne upošteva. Danes na nekatere otroke gledamo že kot na odrasle in mislim, da današnji otroci znajo bolj prevzeti odgovornost, kot so jo včasih, ker se drugače pogovarjamo z njimi in jih znamo slišati. Otroku je treba dati krila, mu dovoliti, da sanja, in jih spodbujati pri tem, da so samozavestni.
In kaj ste storili, ko vam je kateri od sinov rekel, da vas ne bo ubogal, in v ihti še, da ste najslabša mama na svetu?
Tudi sama sem ena od tistih, ki so doživele to. Ne da sem najslabša na svetu, je pa rekel, da nisem dobra mama in da si ne vzamem časa zanj. To je največja bolečina, ki jo lahko doživi mati, je pa lahko tudi največje opozorilo, kaj spremeni, da bo otrok to videl drugače. Otrok pove samo tisto, kar misli, in tudi če nas užali, smo mi tisti, ki moramo kaj narediti, se obrniti vase.
Zdaj sta sinova že starejša. Lahko zase trdite, da ste bili stroga ali manj stroga mati?
Sem bila kar stroga, ker sem bila zahtevna tudi do sebe, in vzorec, da nikoli nič ni bilo dovolj dobro, sem prenesla na otroka. Mogoče bolj na starejšega kot na mlajšega, ker sem do takrat že veliko naredila na sebi. Ne bom rekla, da mi je žal, ker sta zaradi tega dobila tudi nekatere dobre lastnosti, tiste, ki niso dobre, pa zdaj popravljamo.
Nobeden od njiju ne bo nadaljeval pot v vašem podjetju. Vas je to prizadelo?
Sinovoma sem pustila, da se odločita po svoje. Eden bi rad postal arhitekt, eden pa kirurg. Moja materinska zaveza je, da ju vzgojim v čudovita človeka in jima predam vrednote, ki jih bosta predala naprej. Pomembno se je zavedati, da otroci niso naša last in da je prav, da enkrat prerežemo to popkovino – tako otroci kot tudi starši. To pomeni, da ni treba, da gremo po isti poti, po kateri so šli naši starši, prav tako pa pustimo svobodo otrokom. Pri vsem tem mi je pomembno, da sta otroka srečna.
V kakšnem odnosu ste s svojo materjo?
Danes imam krasen odnos tako z materjo kot s svojima otrokoma. Ob materinskem dnevu ji vedno poklonim rože, obdarita pa me tudi moja otroka. Največkrat z drevesom, ki ga potem skupaj posadimo in s tem poskrbimo še za naravo, za njen obstoj in razvoj.
Prihajate iz skromne družine. Vaša mati je bila proizvodna delavka, oče zidar. Kako se je spominjate iz svojih otroških dni?
Spominjam se je kot lepe ženske, pa tudi kot ženske, ki je vedno govorila, da je utrujena od dela. Ampak danes je pa sončica. In če mogoče ni bila dovolj na voljo meni kot otroku, je zdaj krasna babica.
Tudi sama ste mati dveh otrok in poslovna ženska. Imate občutek, da zaradi službenih obveznosti niste bili toliko ob otrocih, kot ste si želeli? Kako ste vendarle usklajevali obe vlogi?
Ko sem gradila kariero, je bilo vsekakor v ospredju podjetje in je bilo manj časa za otroke, potem pa sem si očitala, da morda nisem dovolj dobra mati. Sta pa to obe babici znali to zelo dobro nadoknaditi, tako da sta moja sinova imela polno ljubezni. To, da jima ne namenjam dovolj časa, sem spoznala pred kakšnimi petimi leti ter potem zelo jasno razporedila vloge in jima začela namenjati več časa, s tem, da sta tudi sprejemala moj čas, tako da smo se na neki način zbližali. V življenju pridejo na vrsto vse vloge, ampak v nekem življenjskem obdobju je pomembnejša ena, v drugem pa druga. Ko si v svojem stebru, pa ti je jasno, da je zelo pomembno ravnovesje med zasebnim in poslovnim življenjem.
Občutek krivde, da otroku nismo posvetili dovolj časa, pogosto spravlja v slabo voljo današnje ženske, ki skušajo biti odlične v službi, ljubeče doma. Ste se s tem občutkom krivde ubadali tudi sami?
Največkrat se soočamo z občutkom krivde, ker naše poslanstvo je biti mati, a bi bilo dobro, da se vsaka zave, da je najpomembnejše, da je srečna in da s tem, ko vzgaja sebe, vzgaja svoje otroke. Bolj ko dela na sebi, bolj ko se ima rada, bolj ko se ceni in srečnejša ko je, bolj to prenaša na otroka. Ni bistvo to, koliko ur preživiš z otrokom, ampak kako kakovostno.
Tanja z materjo Dragico. FOTO: Osebni arhiv
Moja mati in oče z menoj nista preživela veliko časa, starši pa so v tistem času na otroke gledali kot na nekoga, ki nič ne razume in ki se ne upošteva. Danes na nekatere otroke gledamo že kot na odrasle in mislim, da današnji otroci znajo bolj prevzeti odgovornost, kot so jo včasih, ker se drugače pogovarjamo z njimi in jih znamo slišati. Otroku je treba dati krila, mu dovoliti, da sanja, in jih spodbujati pri tem, da so samozavestni.
In kaj ste storili, ko vam je kateri od sinov rekel, da vas ne bo ubogal, in v ihti še, da ste najslabša mama na svetu?
Tudi sama sem ena od tistih, ki so doživele to. Ne da sem najslabša na svetu, je pa rekel, da nisem dobra mama in da si ne vzamem časa zanj. To je največja bolečina, ki jo lahko doživi mati, je pa lahko tudi največje opozorilo, kaj spremeni, da bo otrok to videl drugače. Otrok pove samo tisto, kar misli, in tudi če nas užali, smo mi tisti, ki moramo kaj narediti, se obrniti vase.
Zdaj sta sinova že starejša. Lahko zase trdite, da ste bili stroga ali manj stroga mati?
Sem bila kar stroga, ker sem bila zahtevna tudi do sebe, in vzorec, da nikoli nič ni bilo dovolj dobro, sem prenesla na otroka. Mogoče bolj na starejšega kot na mlajšega, ker sem do takrat že veliko naredila na sebi. Ne bom rekla, da mi je žal, ker sta zaradi tega dobila tudi nekatere dobre lastnosti, tiste, ki niso dobre, pa zdaj popravljamo.
Nobeden od njiju ne bo nadaljeval pot v vašem podjetju. Vas je to prizadelo?
Sinovoma sem pustila, da se odločita po svoje. Eden bi rad postal arhitekt, eden pa kirurg. Moja materinska zaveza je, da ju vzgojim v čudovita človeka in jima predam vrednote, ki jih bosta predala naprej. Pomembno se je zavedati, da otroci niso naša last in da je prav, da enkrat prerežemo to popkovino – tako otroci kot tudi starši. To pomeni, da ni treba, da gremo po isti poti, po kateri so šli naši starši, prav tako pa pustimo svobodo otrokom. Pri vsem tem mi je pomembno, da sta otroka srečna.
V kakšnem odnosu ste s svojo materjo?
Danes imam krasen odnos tako z materjo kot s svojima otrokoma. Ob materinskem dnevu ji vedno poklonim rože, obdarita pa me tudi moja otroka. Največkrat z drevesom, ki ga potem skupaj posadimo in s tem poskrbimo še za naravo, za njen obstoj in razvoj.
