ODPOVED
Tanjina izpoved: V dveh letih sem izgubila več, kot veste
Mineva leto dni, odkar so jo postavili na hladno.
Odpri galerijo
Tanja Kocman. FOTO: Facebook
Slovenska radijska in televizijska voditeljica Tanja Kocman je na družbenih omrežjih delila osebni zapis, v katerem je razkrila, kako je pred letom dni ostala brez službe. Ob tem se je ozrla na krivico in nečloveški odnos, ki ga je bila deležna, zapisala pa tudi, da sta bili zadnji dve leti, ko je izgubila tudi očeta, zanjo zares težki.
Tako je zapisala (nelektorirano):
Ej! Danes mineva eno leto od začetka konca. In s tem istočasno od začetka novega začetka. Pisal se je petek, 13.3. In poslana sem bila domov. Iz službe. Za nedoločen čas. Z zelo jasnim priokusom, da se jim je razlog za pošiljanje domov podaril prej kot so si sami znali naglas upati, da bi se. In celo - semi legalno. Brao. Veste. Vedno sem verjela v zgodbe z razlogom. Tudi svoje. Predvsem svoje. In, ko sem slišala za ta virus in 14 kritičnih dni ... sem za sekundo menila, da je začasno. A potem sem se spomnila, kje sem. Kdo sem. S katerim naglason in glasom in genitalijo sem. In vedela sem.
Korona je marsikaj. Predvsem pa krasen izgovor za šibke (delodajalce). In skupaj (ne z njimi) smo dali že ogromno skozi. Čeprav se vam mogoče ne zdi, da skupaj, a je bilo. Ker tu nismo ‘znani’, ki zaslužimo milijone in drugi. In tudi, če vam gremo na živce - prisežem, da vam država za nas ne jemlje dodatnega davka. Ker smo vsi zelo skupaj. Razen tistih, ki jim zelo uspeva, da nas držijo narazen. Eh. Hočem vam povedati, da sem v dveh letih izgubila več kot veste. Več kot sem pripravljena povedati sebi, kajšele drugim. Kot verjetno marsikdo izmed vas. In vsak od nas po svoje. In, da ne rabimo tekmovati v bolečini. Meni je pomembno to, da se borimo. Skupaj. Ne drug proti drugemu. Da malo vdihnemo preden napademo. Da se ne izgubimo medtem ko izgubljamo. Ker niso vsi porazi dokončni temveč so samo opozorilo na to, da si zaslužimo zmago. Leto dni nazaj so mi dali vedeti, da si za 7 let trdega dela in cele sebe ne zaslužim niti besede hvala.
Zato sem toliko bolj vesela, da 12 mesecev kasneje ... uresničujem sebe samo še bolj. Ter ob tem zmorem tako ‘hvala’ kot tudi ‘prosim’. Biti človek ne boli. Tudi ne poslovno.
Tako je zapisala (nelektorirano):
Ej! Danes mineva eno leto od začetka konca. In s tem istočasno od začetka novega začetka. Pisal se je petek, 13.3. In poslana sem bila domov. Iz službe. Za nedoločen čas. Z zelo jasnim priokusom, da se jim je razlog za pošiljanje domov podaril prej kot so si sami znali naglas upati, da bi se. In celo - semi legalno. Brao. Veste. Vedno sem verjela v zgodbe z razlogom. Tudi svoje. Predvsem svoje. In, ko sem slišala za ta virus in 14 kritičnih dni ... sem za sekundo menila, da je začasno. A potem sem se spomnila, kje sem. Kdo sem. S katerim naglason in glasom in genitalijo sem. In vedela sem.
Korona je marsikaj. Predvsem pa krasen izgovor za šibke (delodajalce). In skupaj (ne z njimi) smo dali že ogromno skozi. Čeprav se vam mogoče ne zdi, da skupaj, a je bilo. Ker tu nismo ‘znani’, ki zaslužimo milijone in drugi. In tudi, če vam gremo na živce - prisežem, da vam država za nas ne jemlje dodatnega davka. Ker smo vsi zelo skupaj. Razen tistih, ki jim zelo uspeva, da nas držijo narazen. Eh. Hočem vam povedati, da sem v dveh letih izgubila več kot veste. Več kot sem pripravljena povedati sebi, kajšele drugim. Kot verjetno marsikdo izmed vas. In vsak od nas po svoje. In, da ne rabimo tekmovati v bolečini. Meni je pomembno to, da se borimo. Skupaj. Ne drug proti drugemu. Da malo vdihnemo preden napademo. Da se ne izgubimo medtem ko izgubljamo. Ker niso vsi porazi dokončni temveč so samo opozorilo na to, da si zaslužimo zmago. Leto dni nazaj so mi dali vedeti, da si za 7 let trdega dela in cele sebe ne zaslužim niti besede hvala.
Zato sem toliko bolj vesela, da 12 mesecev kasneje ... uresničujem sebe samo še bolj. Ter ob tem zmorem tako ‘hvala’ kot tudi ‘prosim’. Biti človek ne boli. Tudi ne poslovno.
