ALFI NIPIČ
Tekstilni mojster, ki je postal glasbena legenda
Težko bi prešteli vse odre, na katerih je nastopal, in vsa priznanja, ki jih je do zdaj prejel za svoje glasbeno ustvarjanje.
Odpri galerijo
ni podpisa
Že prav kmalu, natančneje 17. septembra, bo praznoval 75. rojstni dan. Od takrat, ko je zapel Silvestrski poljub, je minilo skoraj pol stoletja. Danes še poje, nastopa, a po skoraj treh milijonih prevoženih kilometrov se mu ne ljubi več voziti z avtomobilom.
Za uradni začetek svoje profesionalne glasbene kariere šteje 5. december 1962, ko je začel prepevati v hotelu Triglav v Kopru. Tega dne je s takratnim delodajalcem sporazumno prekinil delovno razmerje in vstopil v svet, kateremu še kar daje enega najpomembnejših pečatov. V svet slovenske glasbe. Leta 2014 ga je predsednik Borut Pahor odlikoval za 50 let neprekinjenega uspešnega glasbenega delovanja in za zasluge pri utrjevanju slovenske glasbene tradicije med slovenskimi rojaki v zamejstvu in zdomstvu.
Ste kdaj prešteli, kolikokrat ste zapeli Silvestrski poljub?
Ta pesem bo kmalu doživela abrahama. Posneli smo jo v radijskem studiu 14, v režiji so bili Jože Privšek in Mario Rijavec in tehnik, a se ne spomnim njegovega imena. Posneti sem jo moral v enem kosu. Snemali smo dvakrat. No, po petih minutah me Privšek, ki je sicer napisal melodijo, pokliče v režijo, in ko sem že mislil, da mi bo priporočil kakšno spremembo, je posnetek le pohvalil.
Torej niste prešteli, kolikokrat ste pesem že zapeli?
Ne, ne!
Anekdot, povezanih z njo, je zagotovo na kupe.
Uf, je! Spomnim se, kako sem pred časom pel neki skupini v Podčetrtku in vsi pari, ki so bili navzoči, so se spoznali pri Silvestrskem poljubu. Joj, še vrsta zgodb in dogodivščin je povezana s pesmijo. Res si nisem niti v sanjah predstavljal, da se bo tako prijela. Pa še nekaj, ta posnetek je čudo tehnike; posnet pred 49 leti je še vedno tako kakovosten, da ga še zdaj predvajajo. Takšnega, kot smo ga posneli takrat. V dveh poskusih. Danes pa nekateri snemajo svoje izdelke mesece in leta in hitro utonejo v pozabo.
Pesem ima svojo noto …
Ja, vendar ne le ta pesem, ampak glasba na splošno. Glasba je, vsaj zame, najlepša življenjska kulisa. Spremlja te vsepovsod. Rojstva, poroke, celo življenje.
Ste res verjeli, da boste šli v pokoj kot tekstilni mojster?
Niti najmanj. No, res pa je, da sem takrat obiskoval še srednjo glasbeno in že prepeval zabavno glasbo.
Kakšno vlogo je pri vsem skupaj odigral klic vaše matere na policijo?
No, to je bilo pa malo hudo. Bilo je leta 1962, z ansamblom sem odšel igrat v Koper, v hotel Triglav. Mama, ki je upala, da bom šel študirat – končal sem tekstilno šolo –, je naslednji dan klicala na policijo, češ da sem šel od doma, saj me je tako poskušala dobiti nazaj. Tam so ji povedali, da ne morejo nič, ker sem že štirinajst dni polnoleten. Čez nekaj dni se je pomirila, a je še dolga leta ostala skeptična in upala, da me bo minilo in da si bom nekoč poiskal varno službo. No, minilo me še vedno ni. Je pa mama, potem ko sem se začel pojavljati na televiziji, postajala čedalje bolj ponosna in je vedno rekla: »Glej, naš nastopa!«
Zaslužek ni bil slab, kaj?
Joj, kje pa! Pel sem popoldne na terasi in zvečer v baru in, verjeli ali ne, tega res ne pozabiš, da sem imel enako plačo, no, osebni dohodek, kot generalni direktor Tovarne avtomobilov Maribor. Si lahko to mislite?
Potem ste se znašli v Zagrebu.
V Zagrebu sem bil dve leti. Tam sem nastopal s skupino Clan v središču Zagreba, na Tucmanu, največjem mladinskem plesišču Hrvaške. Z njimi smo nastopili tudi v ljubljanski Hali Tivoli, kjer je publika šele po prvi pesmi ugotovila, da je pred mikrofonom znan obraz. Žal je skupina po dveh letih in pol, ko so fantje doštudirali, razpadla, jaz pa sem se vrnil domov. No, mimogrede; v skupini sem nadomestil Zvonka Špišića, ki je odšel v armijo.
Vaša mati je Zagrebčanka, če se ne motim?
Drži. No, in ko sem ji povedal, da grem v njeno rojstno mesto, Zagreb, mi je dejala: »Alfi, tebi tam ne bo uspelo.« Na vprašanje, zakaj, pa je le kratko odvrnila: »Nisi čisti Hrvat!«
Že takrat?
Že takrat mi je to dejala moja lastna mati in dala vedeti, kakšni nacionalisti so Hrvati. No, to je pa lepa popotnica, sem si dejal.
Kaj pa Ivo Robić, mister Morgen, kot so mu pravili, in jajca?
Haha, ko sem nekoč prepeval z Ivom Robićem na elitnem plesu v mariborski kavarni, sem ga vprašal, ali je res, da je najbolje popiti kakšno sveže jajce za boljši glas. »Alfi, najbolj važno je, da ko odpreš usta, ljudje takoj rečejo, to je pa ta-in-ta. Pa ni ti treba jajca popiti, le zgrabiti se za jajca!« Ja, res je bil slika, ta Robić.
Potem se pa počasi konča epizoda z zabavno glasbo …
Po vrnitvi iz Zagreba sem bil na različnih festivalih in popevkah. Na eni od generalk Vesele jeseni, kjer sem bil redni gost, me je v družbi direktorja Radia Maribor poiskal Slavko Avsenik in me pobaral, ali bi hotel kakšno leto »pomagati« ansamblu, ker njihov pevec odhaja. Na moje pomisleke, češ da nisem preveč domač z narodno-zabavno glasbo, je samo odmahnil z roko in rekel, da mi bo pri tem pomagal njegov brat Vilko.« No, čez tri tedne sem v studiu Helidon posnel eno pesem z njimi, mislim, da je bila Na Roblek, in šel. Tri tedne sem imel mir. No, pa me pokliče Vilc, naj pridem v Ljubljano, da se pogovorimo. In smo se!
Leto dni, za katero vas je nafehtal Avsenik, se je raztegnilo na koliko?
Po enem letu je prišel na letališče v Frankfurtu predstavnik Telefunkna in rekel: »Imate pol ure časa, da podpišete novo pogodbo!« Poklical sem ženo, nekaj sva se pogovorila in podpisal sem pogodbo. So mi pa nemudoma dali vedeti, da bi nepodpis marsikaj potegnil za sabo. Nekdo mi je rekel: »Ti kar idi. Telefunken ima odlično pravno službo!«
Čakajte, vi torej niste imeli pogodbe z Avseniki, ampak s Telefunknom?
Tako je!
In tako ste svoja srednja leta preživeli na turnejah po Evropi.
Na mesec smo naredili od 5000 do 8000 km. Vedno smo šli prvega od doma in se 25. vračali za pet dni. Tako ne bi hotel nikoli več delati. Mislim, da smo enkrat preračunali, da sem prevozil skoraj tri milijone kilometrov; no, 2,5 milijona je bolj natančno. Torej nič nenavadnega, da me je zagrabilo v hrbtenici po 19 letih voženj.
Ali drži, da ste zgolj enkrat zamudili na koncert?
Ja, to pa je anekdota. Običajno smo se vozili v parih in z Jožico Svete sva imela dogovor: kadar kreneva iz Ljubljane, vozi ona, kadar iz Maribora, pa jaz. Nekega zimskega dne je prišla v Maribor nekoliko pozno, na poti proti Salzburgu pa je čedalje bolj snežilo. Pri Schladmingu sva se znašla v pravem prometnem kaosu in čedalje bolj očitno je bilo, da bova zamudila na koncert! Ko sva končno le prišla do tiste salzburške dvorane, so okrnjeni Avseniki že skoraj končevali prvi del koncerta.
In kot zakleto, stavba je imela samo en vhod. Morala sva po sredini dvorane, polne ljudi, ki so ob najinem prihodu navdušeno ploskali. Kako nama je bilo nerodno! Šef ansambla je ob vsem tem, kot se za pravega profesionalca spodobi, obdržal nasmeh, a kazen je bila že pripravljena. Po dogovoru, ki smo ga imeli glede zamud, sva morala z Jožico brezplačno odpeti tri koncerte. Vidite, zato še danes nikoli ne zamudim!
Zamude na slovenskih odrih pa so nekaj vsakdanjega.
Saj pravim, ne razumem pevcev, še posebno tistih iz sosednjih držav, ki na koncert pri nas zamudijo tudi po več ur. Po drugi strani imam občutek, da me nekateri mlajši kar malo čudno gledajo, ko pridem na nastop zelo zgodaj. Bolje dve uri prej kakor eno minuto prepozno! Ta moja navada ima korenine v časih, ki sem jih preživel z Avseniki.
Avseniki ste res vedno začeli koncert točno ob uri?
Na minuto! Raje deset sekund prej kot čez napovedano uro.
Kako pa danes vidite narodno in zabavno sceno?
Če bi imeli tak odnos do glasbe, kot ga ima nemško govoreče območje, bi bilo vse drugače. Poglejte, Madžari pojejo tuje uspešnice, celo od Rolling Stones, v svojem jeziku. Temu se reče, da imajo večji nacionalni ponos, mi Slovenci tega skoraj nimamo več. Pri nas nisi nič vreden, če ne zapoješ v angleškem jeziku. To je zaušnica slovenskemu jeziku! Škoda, res škoda, da dajemo tako zaušnico slovenskemu jeziku v zabavni glasbi.
Vloga radijskih postaj pri tem ni nezanemarljiva?
Kje pa. Poglejte: na hrvaških radijskih postajah je velika večina glasbe, ki jo predvajajo, v hrvaščini. Pri nas moraš na skladbo v slovenščini, tudi lastno, čakati. Na primer: poklicali so me na eno od slovenskih radijskih postaj s prošnjo za pogovor. Na moje vprašanje, kateri moj »štiklc pa boste zavrteli«, mi je odgovoril, da »takih pesmi pa ne predvajajo«. No, ali ima smisel imeti pogovor? Škoda, res škoda, da ni bolj spoštljivega odnosa do slovenskih izvajalcev. In do avtorske glasbe še posebno. V tem smislu dam južnim sosedom Hrvatom povsem prav!
Pa ste kdaj zapeli kakšno hrvaško?
Od leta 1990, ko sem odšel od Avsenikov, nikoli. Doslej še nihče ni pristopil k meni ter me prosil, naj zapojem »tisto«. Zato, ker jih pač ne prepevam. No, če bi ves večer prepeval hrvaške pesmi, bi to bilo najbrž povsem logično. Ko sva že pri tem, naj povem, kako so me pred časom vprašali, katera klapa je zame najboljša. Brez pomisleka sem jim odvrnil, da je to Slovenski oktet! Velik poklon tem fantom.
Te dni pa boste proslavili še eno obletnico, povezano z vinom.
Haha, četrt stoletja bo, odkar ne pijem alkohola. No, zdaj me je zvilo zaradi trebušne slinavke in pristal sem v Kliničnem centru Maribor. Stanje se izboljšuje. Kot ste videli, sem prav z vami spil prvo kavo po treh mesecih. Res je zadišala.
ni podpisa
Za uradni začetek svoje profesionalne glasbene kariere šteje 5. december 1962, ko je začel prepevati v hotelu Triglav v Kopru. Tega dne je s takratnim delodajalcem sporazumno prekinil delovno razmerje in vstopil v svet, kateremu še kar daje enega najpomembnejših pečatov. V svet slovenske glasbe. Leta 2014 ga je predsednik Borut Pahor odlikoval za 50 let neprekinjenega uspešnega glasbenega delovanja in za zasluge pri utrjevanju slovenske glasbene tradicije med slovenskimi rojaki v zamejstvu in zdomstvu.
Ste kdaj prešteli, kolikokrat ste zapeli Silvestrski poljub?
Ta pesem bo kmalu doživela abrahama. Posneli smo jo v radijskem studiu 14, v režiji so bili Jože Privšek in Mario Rijavec in tehnik, a se ne spomnim njegovega imena. Posneti sem jo moral v enem kosu. Snemali smo dvakrat. No, po petih minutah me Privšek, ki je sicer napisal melodijo, pokliče v režijo, in ko sem že mislil, da mi bo priporočil kakšno spremembo, je posnetek le pohvalil.
Torej niste prešteli, kolikokrat ste pesem že zapeli?
Ne, ne!
Anekdot, povezanih z njo, je zagotovo na kupe.
Uf, je! Spomnim se, kako sem pred časom pel neki skupini v Podčetrtku in vsi pari, ki so bili navzoči, so se spoznali pri Silvestrskem poljubu. Joj, še vrsta zgodb in dogodivščin je povezana s pesmijo. Res si nisem niti v sanjah predstavljal, da se bo tako prijela. Pa še nekaj, ta posnetek je čudo tehnike; posnet pred 49 leti je še vedno tako kakovosten, da ga še zdaj predvajajo. Takšnega, kot smo ga posneli takrat. V dveh poskusih. Danes pa nekateri snemajo svoje izdelke mesece in leta in hitro utonejo v pozabo.
Pesem ima svojo noto …
Ja, vendar ne le ta pesem, ampak glasba na splošno. Glasba je, vsaj zame, najlepša življenjska kulisa. Spremlja te vsepovsod. Rojstva, poroke, celo življenje.
Ste res verjeli, da boste šli v pokoj kot tekstilni mojster?
Niti najmanj. No, res pa je, da sem takrat obiskoval še srednjo glasbeno in že prepeval zabavno glasbo.
Kakšno vlogo je pri vsem skupaj odigral klic vaše matere na policijo?
No, to je bilo pa malo hudo. Bilo je leta 1962, z ansamblom sem odšel igrat v Koper, v hotel Triglav. Mama, ki je upala, da bom šel študirat – končal sem tekstilno šolo –, je naslednji dan klicala na policijo, češ da sem šel od doma, saj me je tako poskušala dobiti nazaj. Tam so ji povedali, da ne morejo nič, ker sem že štirinajst dni polnoleten. Čez nekaj dni se je pomirila, a je še dolga leta ostala skeptična in upala, da me bo minilo in da si bom nekoč poiskal varno službo. No, minilo me še vedno ni. Je pa mama, potem ko sem se začel pojavljati na televiziji, postajala čedalje bolj ponosna in je vedno rekla: »Glej, naš nastopa!«
Zaslužek ni bil slab, kaj?
Joj, kje pa! Pel sem popoldne na terasi in zvečer v baru in, verjeli ali ne, tega res ne pozabiš, da sem imel enako plačo, no, osebni dohodek, kot generalni direktor Tovarne avtomobilov Maribor. Si lahko to mislite?
Potem ste se znašli v Zagrebu.
V Zagrebu sem bil dve leti. Tam sem nastopal s skupino Clan v središču Zagreba, na Tucmanu, največjem mladinskem plesišču Hrvaške. Z njimi smo nastopili tudi v ljubljanski Hali Tivoli, kjer je publika šele po prvi pesmi ugotovila, da je pred mikrofonom znan obraz. Žal je skupina po dveh letih in pol, ko so fantje doštudirali, razpadla, jaz pa sem se vrnil domov. No, mimogrede; v skupini sem nadomestil Zvonka Špišića, ki je odšel v armijo.
Vaša mati je Zagrebčanka, če se ne motim?
Drži. No, in ko sem ji povedal, da grem v njeno rojstno mesto, Zagreb, mi je dejala: »Alfi, tebi tam ne bo uspelo.« Na vprašanje, zakaj, pa je le kratko odvrnila: »Nisi čisti Hrvat!«
Če bi imeli tak odnos do glasbe, kot ga ima nemško govoreče območje, bi bilo vse drugače.
Že takrat?
Že takrat mi je to dejala moja lastna mati in dala vedeti, kakšni nacionalisti so Hrvati. No, to je pa lepa popotnica, sem si dejal.
Kaj pa Ivo Robić, mister Morgen, kot so mu pravili, in jajca?
Haha, ko sem nekoč prepeval z Ivom Robićem na elitnem plesu v mariborski kavarni, sem ga vprašal, ali je res, da je najbolje popiti kakšno sveže jajce za boljši glas. »Alfi, najbolj važno je, da ko odpreš usta, ljudje takoj rečejo, to je pa ta-in-ta. Pa ni ti treba jajca popiti, le zgrabiti se za jajca!« Ja, res je bil slika, ta Robić.
Potem se pa počasi konča epizoda z zabavno glasbo …
Po vrnitvi iz Zagreba sem bil na različnih festivalih in popevkah. Na eni od generalk Vesele jeseni, kjer sem bil redni gost, me je v družbi direktorja Radia Maribor poiskal Slavko Avsenik in me pobaral, ali bi hotel kakšno leto »pomagati« ansamblu, ker njihov pevec odhaja. Na moje pomisleke, češ da nisem preveč domač z narodno-zabavno glasbo, je samo odmahnil z roko in rekel, da mi bo pri tem pomagal njegov brat Vilko.« No, čez tri tedne sem v studiu Helidon posnel eno pesem z njimi, mislim, da je bila Na Roblek, in šel. Tri tedne sem imel mir. No, pa me pokliče Vilc, naj pridem v Ljubljano, da se pogovorimo. In smo se!
Ko so me pred časom vprašali, katera klapa je zame najboljša, sem brez pomisleka odvrnil, da je to Slovenski oktet!
Leto dni, za katero vas je nafehtal Avsenik, se je raztegnilo na koliko?
Po enem letu je prišel na letališče v Frankfurtu predstavnik Telefunkna in rekel: »Imate pol ure časa, da podpišete novo pogodbo!« Poklical sem ženo, nekaj sva se pogovorila in podpisal sem pogodbo. So mi pa nemudoma dali vedeti, da bi nepodpis marsikaj potegnil za sabo. Nekdo mi je rekel: »Ti kar idi. Telefunken ima odlično pravno službo!«
Čakajte, vi torej niste imeli pogodbe z Avseniki, ampak s Telefunknom?
Tako je!
In tako ste svoja srednja leta preživeli na turnejah po Evropi.
Na mesec smo naredili od 5000 do 8000 km. Vedno smo šli prvega od doma in se 25. vračali za pet dni. Tako ne bi hotel nikoli več delati. Mislim, da smo enkrat preračunali, da sem prevozil skoraj tri milijone kilometrov; no, 2,5 milijona je bolj natančno. Torej nič nenavadnega, da me je zagrabilo v hrbtenici po 19 letih voženj.
Ali drži, da ste zgolj enkrat zamudili na koncert?
Ja, to pa je anekdota. Običajno smo se vozili v parih in z Jožico Svete sva imela dogovor: kadar kreneva iz Ljubljane, vozi ona, kadar iz Maribora, pa jaz. Nekega zimskega dne je prišla v Maribor nekoliko pozno, na poti proti Salzburgu pa je čedalje bolj snežilo. Pri Schladmingu sva se znašla v pravem prometnem kaosu in čedalje bolj očitno je bilo, da bova zamudila na koncert! Ko sva končno le prišla do tiste salzburške dvorane, so okrnjeni Avseniki že skoraj končevali prvi del koncerta.
650
avtorskih del ima prijavljenih Alfi Nipič.
avtorskih del ima prijavljenih Alfi Nipič.
In kot zakleto, stavba je imela samo en vhod. Morala sva po sredini dvorane, polne ljudi, ki so ob najinem prihodu navdušeno ploskali. Kako nama je bilo nerodno! Šef ansambla je ob vsem tem, kot se za pravega profesionalca spodobi, obdržal nasmeh, a kazen je bila že pripravljena. Po dogovoru, ki smo ga imeli glede zamud, sva morala z Jožico brezplačno odpeti tri koncerte. Vidite, zato še danes nikoli ne zamudim!
Zamude na slovenskih odrih pa so nekaj vsakdanjega.
Saj pravim, ne razumem pevcev, še posebno tistih iz sosednjih držav, ki na koncert pri nas zamudijo tudi po več ur. Po drugi strani imam občutek, da me nekateri mlajši kar malo čudno gledajo, ko pridem na nastop zelo zgodaj. Bolje dve uri prej kakor eno minuto prepozno! Ta moja navada ima korenine v časih, ki sem jih preživel z Avseniki.
koncerte sta morala brezplačno odpeti z Jožico Svete, ker sta zamudila na koncert.
Avseniki ste res vedno začeli koncert točno ob uri?
Na minuto! Raje deset sekund prej kot čez napovedano uro.
Kako pa danes vidite narodno in zabavno sceno?
Če bi imeli tak odnos do glasbe, kot ga ima nemško govoreče območje, bi bilo vse drugače. Poglejte, Madžari pojejo tuje uspešnice, celo od Rolling Stones, v svojem jeziku. Temu se reče, da imajo večji nacionalni ponos, mi Slovenci tega skoraj nimamo več. Pri nas nisi nič vreden, če ne zapoješ v angleškem jeziku. To je zaušnica slovenskemu jeziku! Škoda, res škoda, da dajemo tako zaušnico slovenskemu jeziku v zabavni glasbi.
Vloga radijskih postaj pri tem ni nezanemarljiva?
Kje pa. Poglejte: na hrvaških radijskih postajah je velika večina glasbe, ki jo predvajajo, v hrvaščini. Pri nas moraš na skladbo v slovenščini, tudi lastno, čakati. Na primer: poklicali so me na eno od slovenskih radijskih postaj s prošnjo za pogovor. Na moje vprašanje, kateri moj »štiklc pa boste zavrteli«, mi je odgovoril, da »takih pesmi pa ne predvajajo«. No, ali ima smisel imeti pogovor? Škoda, res škoda, da ni bolj spoštljivega odnosa do slovenskih izvajalcev. In do avtorske glasbe še posebno. V tem smislu dam južnim sosedom Hrvatom povsem prav!
Muzej Alfija NipičaV Jarenini, kjer je pred dobrimi 40 leti zgradil hišo, naj bi kmalu dobili Štajersko hišo glasbe, namenjeno predstavitvi častnega občana Alfija Nipiča in narodno-zabavne glasbe na splošno. Precej je že narejenega, tudi posebno vino. Alfi se veseli.
Pa ste kdaj zapeli kakšno hrvaško?
Od leta 1990, ko sem odšel od Avsenikov, nikoli. Doslej še nihče ni pristopil k meni ter me prosil, naj zapojem »tisto«. Zato, ker jih pač ne prepevam. No, če bi ves večer prepeval hrvaške pesmi, bi to bilo najbrž povsem logično. Ko sva že pri tem, naj povem, kako so me pred časom vprašali, katera klapa je zame najboljša. Brez pomisleka sem jim odvrnil, da je to Slovenski oktet! Velik poklon tem fantom.
Te dni pa boste proslavili še eno obletnico, povezano z vinom.
Haha, četrt stoletja bo, odkar ne pijem alkohola. No, zdaj me je zvilo zaradi trebušne slinavke in pristal sem v Kliničnem centru Maribor. Stanje se izboljšuje. Kot ste videli, sem prav z vami spil prvo kavo po treh mesecih. Res je zadišala.
