Televizijski obraz Miha Brajnik: Tepe me, da dvakrat rečem in enkrat premislim

Špas teater napoveduje novo komedijo Kako se znebiti bodočega moža, za pozornost Mojce Funkl se borijo trije mogoči ženini, Miha Brajnik, Mario Ćulibrk in Tadej Pišek.

Učitelj Sebastjan, odvetnik Valter in mizar Edi se borijo za naklonjenost glavne junakinje. Vi ste torej?

Ja, eden je športnik, drugi je pravnik, tretji je obrtnik. Jaz sem slednji, mizar Edi. Je prag­matičen, na svet gleda praktično, ima črno-bel pogled na svet, misli, da je mogoče vsako težavo rešiti z rokami, če se znajde pred intelektualnim izzivom, pa se bolj kot ne umakne v ozadje.

Z Mariem Ćulibrkom sta že večkrat igrala skupaj, kaj pa s Tadejem Piškom in Mojco Funkl?

S Tadejem prvič skupaj igrava, z drugimi pa sem že kdaj sodeloval, zlasti z Mariem v zadnjem času največkrat delava skupaj.

Igrata tudi v predstavi Avdicija, koliko časa že krožite z njo po Sloveniji?

Premiera je bila ravno ob začetku kovida. Še zdaj jo igramo, dobra je, ljudje jo hočejo gledati. Za nami je okoli 260 ponovitev. Ekipa je zelo povezana, za nas je igranje v tej predstavi nekaj takega, kot če bi se ekipa starih prijateljev dva­krat na teden dobila v lokalni gostilni na krvavicah. Veliko nam pomeni druženje. Tudi liki so kot naši otroci, z veseljem jih peljemo na sprehod.

Avdicija je najbližje temu, kar ste od nekdaj počeli na odrih, torej veliko improvizacije. Vam je to ljubše od klasičnih predstav, kakršna je Kako se znebiti bodočega moža?

Morda bi kdo rekel, da je oboje komedija, a pri predstavi Kako se znebiti bodočega moža gre za situacijsko komiko, za pet igralcev, ki interaktivno sodelujejo na odru. Avdicija pa je bolj podobna stand upu, sam si na odru s profesorjem.

Kdo je režiser aktualne predstave? Na spletu nič ne piše.

Žiga Flajnik.

Kako izbirate gledališke projekte, katerega tudi zavrnete?

Ravno pred tem projektom sem enega zavrnil, saj se mi zdi, da v tem trenutku lahko izbiram, kaj bom delal, ni mi treba iskati posla (potrka na les, op. p.). Pri tem projektu je pretehtalo, s kom igram, z Mojcama (Fatur in Funkl, op. p.) in Mariem smo dobri prijatelji, ni se bilo težko odločiti.

Gledamo vas tudi v skečih na TVS. Oddaja V petek zvečer se poslavlja, Kaj dogaja? pa ostaja. Kaj to pomeni za vas?

Oddaje V petek zvečer ne bo več, RTV bo verjetno v ta termin umestila drugo oddajo, ki bo po mojem nepoznavalskem mnenju spet imela glasbeni pridih. Kaj dogaja? pa ostaja na sporedu.

V rubriki Draga televizija smo prejeli mnenje, da so skeči v petkovi oddaji malo preveč drzni za to uro in ta format. Kako se odločate glede teh reči, kako iščete mejo?

Skupina ljudi, ki to ustvarja, je v letih delovanja na televiziji pridobila dovolj kilometrine, da znamo presoditi, kaj utegne biti provokativno, kaj je provokativno in kaj je neprimerno. V tej oddaji nismo šli nikoli čez mejo, je pa nemogoče biti všeč vsem. Nikoli ne delamo stvari zato, da bi šokirali, pri vsakem skeču za oddajo V petek zvečer je bilo zelo premišljeno, kaj želi avtor z njim povedati.

V predstavi Kako se znebiti bodočega moža FOTO: Marko Delbello Ocepek

Ekipa, ki ustvarja skeče, je ustaljena, kako pa je, ko pride med vas nekdo nov? Nov obraz je bila na primer Lucija Harum.

Lucija je mlado brhko dekle, morda bi si kdo mislil, da se bo težko vključila, že zaradi spola, pa tudi trpeti močne značaje v tej ekipi … (nasmeh) A se je odlično ujela z nami, večkrat smo potem še sodelovali pri kakšnih komercialnih projektih, verjetno se nam ne bi pridružila, če ji ne bi bilo všeč.

Omenjate močne značaje, to je značilno za ta posel. Kje na lestvici močnih značajev ste vi v primerjavi z drugimi?

Nikoli nisem bil konflikten, me pa tepe to, da dvakrat rečem in enkrat premislim, kdaj sem prehiter z izjavami. Dal bi se nekam na sredino te lestvice. Je pa to res povezano z našim poklicem, ker imamo močne značaje, delamo to, kar delamo. Mlačen človek bi bil težko uspešen v tem poslu.

In kdo ima najmočnejši značaj?

Vedno ga mora imeti režiser, da nas obvlada.

Bili ste tudi del ekipe oddaje As ti tud not padu?! Se sodelavci iz te oddaje kdaj zberete?

Ne, to je zaradi različnih obveznosti nemogoče, se pa na kaki podelitvi ali dogodku srečamo skoraj vsi. Ja, pogrešam te čase. Če se vrnem k vprašanju o tem, kako iskati mejo provokativnosti pri skečih … Ko smo pred leti delali to oddajo, so bili skeči veliko bolj politično nekorekt­ni, pa ni nikogar nič motilo. Zelo lepe spomine imam na tisti čas, dobro smo delali. Ni hudič, morda bomo pa še kdaj kaj naredili, v našem poslu namreč velja pravilo nikoli ne reci nikoli.

Omenjate politično korektnost, smo zdaj pogosto korektni zaradi same korektnosti?

Absolutno. Politična korektnost strmo raste, če smo bili včasih dvajset let za ZDA, smo zdaj za njimi samo še leto ali dve, postali smo bolj puritanski. Mislim, da se to močno opazi tako na televiziji, filmu kot v gledališču in na drugih nastopih.

Je v družbi zaradi politične korektnosti kaj bolje?

Ne. Zgodovina se ponavlja, ljudje se iz tega nič ne naučimo. To je samo kamenček na poti, ki ne bo spremenil ničesar.

Zdaj na Planet TV gledamo stare epizode oddaje Moj dragi zmore, pri kateri ste bili tako voditelj kot kreativec. Kako se je postarala?

Ta oddaja je brezčasna, Nina Osenar je poskrbela za intimno noto, pogovarjala se je z dekleti, jih malce tudi provocirala. Tudi izzivi so še danes aktualni. Od znancev slišim, da radi gledajo ponovitve, mislim, da bi bil ta format uspešen tudi danes. Sicer pa pri nas pogrešam avtorske formate. Pogrešam to, da bi imele televizije več poguma, primer tega je bila oddaja V petek zvečer. Saj na televiziji težko ustvariš nekaj povsem novega, lahko pa narediš nekaj avtorskega. Ampak raje stavijo na tuje formate, varno izbiro. Razumem pa, da je denar sveta vladar, oni odgovarjajo lastnikom, lastniki pričakujejo dobiček, ta je zagotovljen, če izbereš preverjen format, to je pač začarani krog.

Kakšno avtorsko oddajo bi delali?

Mešanico med Moj dragi zmore in As ti tud not padu?!

Poznamo vas kot velikega ljubitelja košarke. Se torej zdaj, ko mnogi Slovenci gledajo košarko zaradi Luke Dončića, počutite kar malce vzvišeni, češ, jaz to počnem že leta in vem mnogo več od vas?

NBA spremljam od sredine osemdesetih let, takrat sem gledal tekme na TV Koper Capodistria. Zdaj pa imam League Pass, tekme gledam prek spleta. Lahko rečem, da sem videl 99 odstotkov tekem Luke Dončića.

FOTO: Pivk Mavric

Kakšen navijač ste?

Tudi sam rad igram košarko, zato se zavedam, kaj ti ljudje počnejo. Bolj upam, da sem poznavalec kot navijač. Zelo me privlači statistika, za različne igralce in klube si poskušam zapomniti čim več podatkov. Z veseljem spremljam slovensko, evropsko in košarko NBA.

Imate najljubšega igralca vseh časov?

Ko sem začel spremljati košarko, je nekaj podobnega temu, kar danes dela Dončić, za Lakerse počel Earvin Magic Johnson, zato je on moj najljubši. V moji spalnici visi njegov dres.

Ste tudi oboževalec skupine Iron Maiden, bojda od trenutka, ko vam je bratranec prinesel prvo ploščo, do sedanjosti, ko vaš sin poje »bring me your daughter to the slaughter«. To ste rekli pred časom, sin še posluša Maidne?

Zdaj mu več pomenita rap in komercialna glasba, a pozna, prepozna in še zapoje z mano. (smeh) Zame pa je to še vedno najljubši band, odkar je bratranec prinesel prvo ploščo. Takrat me je prijelo in me še ni spustilo.