O SLOVENSKI GLASBI
Tomaž Grubar: Ugrabljena
O razveljavitvi določbe o kvotah slovenske glasbe, ko gre za zasebne radijske postaje, in še o marsičem drugem smo se pogovarjali s Tomažem Grubarjem.
Odpri galerijo
Povprečni ljudje vidijo kulturo kot nepotreben strošek. FOTO: OSEBNI ARHIV
Državi, ki prodaja, razprodaja svoj jezik in kulturo, se piše zelo slabo, je prepričan Tomaž Grubar. Nedavna odločitev ustavnih sodnikov o razveljavitvi določbe o kvotah slovenske glasbe, ko gre za zasebne radijske postaje, se mu zdi skregana s pametjo. Pred dvema letoma je bil med podpisniki Apela obupa, v katerem so uspešni avtorji glasbe in avdiovizualnih del opozorili na slabo stanje v cehu. Odziva ni bilo. Od glasbenika je presedlal med avdiovizualne ustvarjalce in bil eden od soustanoviteljev uspešne producentske hiše Mangart, ki je nedavno začela snemati kriminalno serijo z naslovom V imenu ljudstva. Je črnogled, a vseeno upa, da bo država začela ceniti dobre delavce, ozaveščene kmete, predane zdravnike, poklicane šolnike, poštene državne uradnike … in seveda inovatorje, avtorje in kulturnike, ki s svojim delom ustvarjajo visoko dodano vrednost in utrjujejo kulturno identiteto, ki je temelj državnosti.
Kar nekaj časa je minilo od Apela, v katerem ste glasbeni in avdiovizualni ustvarjalci opozorili na mačehovski odnos države. Se je kaj spremenilo?
Apel, ki ga je podpisalo triintrideset uspešnih ustvarjalcev glasbe in AV-del, je dvignil nekaj prahu, takoj zatem pa ugasnil. Danes očitno ne pomeni nič, če se oglasi 30 ustvarjalcev, ki organom pregona, inšpekcijam, politiki, državni upravi sporočajo, da si nekdo prisvaja sadove, izdelke in plačilo njihovega dela. In po drugi strani ti isti poslovneži šibijo, onesnažujejo in zaničujejo lastno kulturo in jezik. Za lasten zaslužek.
Zakaj država ne sliši teh opozoril, ne ceni avtorjev in ne brani njihovih pravic, jezika, kulture, kot je to običajno v razvitem svetu?
Slovenski avtorji nimamo zrele in v prihodnost usmerjene države. Denar, ki vodi marionetno državo, pa si ne želi razmišljujočih ljudi, kar avtorji gotovo so. Ugrabljena država obožuje narcise, telebane. In enake tudi nastavlja, da igrajo vloge vodenja države.
So res pripravljeni za zaslužek prodati jezik, kulturo, državo, mamo?
Vsekakor. A zdaj niti denar ni več najbolj zanimiv. Veliki botri iz ozadja se ne kažejo. Ti hočejo denar. Imajo pa v prvih vrstah marionete, ki so jim dovolj le nekaj minut slave, aplavz, vožnja v dragih avtomobilih s šoferjem. Mi gledamo gledališko predstavo tovrstnih ljudi, komedijo. In zbor komedijantov terapevtsko izživlja samozadoščenje svojih mladostnih frustracij. Verjemite mi, da našim poslancem, ministrom, predsednikom … lahko ukinete plače, pa ne bodo odšli.
Za aplavz, všečke na facebooku, nastopanje na televiziji bodo delali tudi zastonj. Ko bi se vsa gledališko-oblastna struktura umaknila, bi šlo Sloveniji bolje. Slovenski narod, delavec, kmet, avtor, obrtnik … so po svoji delavnosti in iznajdljivosti nad povprečjem srednje Evrope. Ob vsem nagajanju, krajah, izgubljanju časa, togosti in zaplankanosti vzvodov vseh vej t. i. gledališke oblasti pa ima Slovenija realno še vedno nadpovprečne rezultate. To je fenomen v svetovnem merilu. Zaslug za gospodarsko uspešno državo nimata politika in njen državni aparat, ampak ljudje, ki delajo šestnajst ur na dan. Kot mravljice. In so (še) tiho.
Če prav razumem, se v ozadju tega, kar pravite, da se dogaja na področju ustvarjanja, skriva kapital, pravzaprav interes, ki ga diktira kapital. Kako je videti hobotnica na tem področju?
Videti je levo levo in živi desno. Jasno je, da pri nas praviloma vodi igro leva politična opcija. Tudi če je na oblasti desna opcija, je pravzaprav leva, ki le igra desno. Mislim, da gre na obeh političnih polih v Sloveniji v resnici za potomce nekdanjega političnega kadra, ki pa je levo levi. V skladu s sposobnostmi naslednikov sistema, ki je prišel na oblast z revolucijo, s krajo, podiranjem mostov, zažiganjem jam, likvidacijami uspešnejših od sebe, imamo torej sistem, kjer dobivajo potomci nekdanjih oblastnikov manjše ali večje koncesijske posle. Če je potomec zelo neroden, dobi koncesijo za upravljanje javnih stranišč, če pa je le malo pri sebi, so njegove možnosti neomejene. Tako je z »našimi«. Če nisi naš, tudi z vrhunsko sposobnostjo in znanjem ne boš splezal daleč. In tu je težava. Dolgoletna negativna selekcija daje vse slabše rezultate in vodi v razkroj družbe in države.
Ko prebiram o dogajanju na kulturni sceni, se ne morem izogniti občutku, da je v sistemsko podprti kulturi pravzaprav vse v najlepšem redu – dokler seveda »mi«, in ne kdo drug, zasedamo položaje in si »mi«, in ne kdo drug, delimo denar in »mi«, in ne kdo drug, odločamo o tem, kaj so osrednja, razvojna, tendenciozna in še katera pomembna vprašanja. Bi se strinjali?
V ozadju gre za že omenjeno selekcijo. Tudi v kulturi, kjer se razdeli kar več milijonov evrov na leto. Praviloma jih pobaše nekakšna kulturna avantgarda. Naši. In tu je težava. Naše žal druži skupni imenovalec nesposobnosti izpeljave projektov. Gre namreč za ljudi, ki imajo tisoč idej, a obenem resne težave z realizacijo. Izhajajo iz okolja, kjer se je živelo za tuj denar, ne pa ustvarjalo in gradilo, ampak zgolj miniralo, streljalo, kradlo in na tujih žuljih bajno živelo. In kaj lahko potem pričakuješ od takšnega potomca? Ne zanima ga izdelek, ne zanima ga užitek ob delovnem procesu. Nič od tega nima v krvi.
Najbrž drži, da je avdiovizualna dejavnost pomemben del kulture. A se dozdeva, da je o problemih nesposobna govoriti. Kaj menite?
Pri nas najvišji državni uradniki ne razumejo soodvisnosti med kulturo in državnostjo. Povprečni ljudje vidijo kulturo kot nepotreben strošek. Prav. Imajo pravico. In včasih imajo celo prav. Ampak da minister ne razume te soodvisnosti, je skrb vzbujajoče. Mislim, da imamo kar več ministrov, ki ne razumejo smisla in namena vlaganja v kulturo, jezik. Ščitenja identitete. Kaj šele njene gradnje. Zato se o teh temah ne govori. Slovenija namenja 150 milijonov evrov zato, ker tako dela soseščina. V resnici pa bi z veseljem denar preusmerili kamor koli drugam, ker ne razumejo, čemu služi. Edino, za kar jim pride teh 150 milijonov prav, je korenček. In palica. S tem denarjem v pat poziciji in pod nadzorom držijo vse institucionalne kulturnike. In ti se oklepajo dojke za vsako ceno. In so tiho. Še več. Hvalijo oblast! To je realno in žalostno stanje v Sloveniji leta 2019.
Pred časom ste mi v enem od pogovorov omenili Churchilla in njegovo taktičnost. Namreč: ko je bilo Združeno kraljestvo med drugo svetovno vojno napadeno, se je odločil, da bo vsem ministrstvom zmanjšal proračun za ustrezno financiranje vojske. Ko so prišli do krčenja proračuna za kulturo, pa je vzrojil in zahteval povečanje. In so ga ministri gledali postrani. Pa je rekel: »Ja, za kaj pa se borimo?« Slovenskega Churchilla ni na obzorju, vzporednic pa je kar več, mar ne?
Državi, ki prodaja, razprodaja svoj jezik in kulturo, se piše zelo slabo. Ne vidi se, a je dejstvo, da je takšna država zavojevana. Brez tankov na ulicah. Naša oblast, žal, ne vidi nevidnega medijskega zavojevanja. Kdo naj torej v tej državi rešuje tako kompleksne in občutljive soodvisnostne sisteme? Narcis, bebec ali komedijant? Mi nimamo Churchillov.
Ustavno sodišče je te dni razveljavilo določbe zakona o medijih, ki določajo kvote slovenske glasbe, a le ko gre za zasebne radijske postaje.
Dobro, da britansko ustavno sodišče v drugi svetovni vojni ni ugotovilo, da Churchill s svojimi idejami grobo posega v svobodno odločitev Britancev in se odloča namesto njih. Morda so si pa Britanci želeli živeti v suženjstvu pod Nemci?
Nekoč ste bili glasbenik, v 90. letih ste presedlali med avdiovizualne ustvarjalce. Kot avtor, soavtor in producent ste sodelovali pri najuspešnejših televizijskih projektih, kot so Odklop, TV Dober dan, Big Father, Ena žlahtna štorija ... Zadnjih deset let ste aktivni na področju uveljavljanja pravic ustvarjalcev. Volje za bitko z mlini na veter vam ne zmanjka?
Na litostrojskem štrajku sem v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot petindvajsetletni mulec, podprl Franceta Tomšiča, ko je zinil tistih nekaj besed o koncu socializma, komunizma in na koncu koncev Jugoslavije. Ni bilo enostavno pred tri tisoč razjarjenimi delavci, samoupravljavci, komunisti ziniti »fuck off komunizem in Juga«. To je bila v tistih časih izjava za nekaj let zapora, likvidacijo, osamitev. Od mladih let se borim proti norosti rajajoče večine. Sem večni opozicijec z razlogom. In menim, da je to najvišja stopnja demokratične zrelosti. Sploh pa za nekoga, ki ustvarja in se ima za kreativca. Ni bolj bedne karikature, kot je ustvarjalec, ki brezkompromisno podpira aktualno oblast, ki ga ima ujetega na plači. Kulturnik bi moral vedno vse svoje sile usmerjati v iskanje napak aktualne oblasti. Mi pa imamo na državni dojki armado z mlekom oškropljenih dojenčkov, ki branijo dojko in ubijejo tistega, ki bi to dojenje do sivih las – ukinil. Zadeva je resna. Petdesetletni dojenček je nevarna zver. Za svoje mleko je sposoben ubijati. Tudi mater.
Na drugi strani pa pridni, slepi in nekritični potrošniki.
Mediji so naredili svoje. V tridesetih letih t. i. svobode jim je uspelo iz relativno pametne in budne nacije ustvariti kretene, ki letamo od trgovine do trgovine in nekritično šopingiramo do nezavesti. Ob večerih pa spremljamo resničnostni šov politike in poneumljajočih oddaj. In novih namigov za šoping. Včasih je javno mnenje diktirala in nadzorovala partija. Danes to počne kapital. Ampak veliko večino denarja imajo v rokah že prej omenjeni potomci. Se pravi, da vse skupaj vodi ista srenja. Le okvir je drugi. Demokratičen. Ha, ha …
Dodobra ste vpeti v pripravo nove domače kriminalne serije z naslovom V imenu ljudstva. Slišati je, da zelo verodostojno odslikava prepredenost Slovenije s korupcijo.
Vsebino smo razpeli na prevarah v sodstvu, inšpekcijskih službah, medijih, svetu tajkunov, v resnici pa je to zgodba o ljudeh, ki so zelo različni. Isto stvar različno dojemajo. Različno mislijo in vidijo. In ko se znajdejo v isti sobi, v isti situaciji, reagirajo. Nadaljevanka bo, tako kot vsi Mangartovi izdelki, domača in domačna. In brez težav bi podobno zgodbo lahko napisali tudi za prevare in manipulacije v kmetijstvu, šolstvu, politiki, gradnji cest in železnic, oddajanju koncesij za kar koli in seveda o avtorskih pravicah. Vsa ta področja bi potrebovala svojo nadaljevanko. In za vsako od naštetih bi morali državljani na državna vrata pribiti apel. Ki pa ga seveda, enako kot našega, avtorskega, nihče ne bi resno vzel.
Precej črnogleda napoved prihodnosti.
Črnogled sem, a vseeno upam, da bomo nekoč prestopili v krog narodov in držav, ki razumejo Churchillovo potezo iz druge svetovne vojne. Ko država razume tovrstno strategijo, začne ceniti svoje ljudi. Dobre delavce, ozaveščene kmete, predane zdravnike, poklicane šolnike, poštene državne uradnike in seveda inovatorje, avtorje in kulturnike, ki s svojim delom ustvarjajo visoko dodano vrednost in utrjujejo kulturno identiteto, ki je temelj državnosti.
Kar nekaj časa je minilo od Apela, v katerem ste glasbeni in avdiovizualni ustvarjalci opozorili na mačehovski odnos države. Se je kaj spremenilo?
Apel, ki ga je podpisalo triintrideset uspešnih ustvarjalcev glasbe in AV-del, je dvignil nekaj prahu, takoj zatem pa ugasnil. Danes očitno ne pomeni nič, če se oglasi 30 ustvarjalcev, ki organom pregona, inšpekcijam, politiki, državni upravi sporočajo, da si nekdo prisvaja sadove, izdelke in plačilo njihovega dela. In po drugi strani ti isti poslovneži šibijo, onesnažujejo in zaničujejo lastno kulturo in jezik. Za lasten zaslužek.
Zakaj država ne sliši teh opozoril, ne ceni avtorjev in ne brani njihovih pravic, jezika, kulture, kot je to običajno v razvitem svetu?
Slovenski avtorji nimamo zrele in v prihodnost usmerjene države. Denar, ki vodi marionetno državo, pa si ne želi razmišljujočih ljudi, kar avtorji gotovo so. Ugrabljena država obožuje narcise, telebane. In enake tudi nastavlja, da igrajo vloge vodenja države.
So res pripravljeni za zaslužek prodati jezik, kulturo, državo, mamo?
Vsekakor. A zdaj niti denar ni več najbolj zanimiv. Veliki botri iz ozadja se ne kažejo. Ti hočejo denar. Imajo pa v prvih vrstah marionete, ki so jim dovolj le nekaj minut slave, aplavz, vožnja v dragih avtomobilih s šoferjem. Mi gledamo gledališko predstavo tovrstnih ljudi, komedijo. In zbor komedijantov terapevtsko izživlja samozadoščenje svojih mladostnih frustracij. Verjemite mi, da našim poslancem, ministrom, predsednikom … lahko ukinete plače, pa ne bodo odšli.
Za aplavz, všečke na facebooku, nastopanje na televiziji bodo delali tudi zastonj. Ko bi se vsa gledališko-oblastna struktura umaknila, bi šlo Sloveniji bolje. Slovenski narod, delavec, kmet, avtor, obrtnik … so po svoji delavnosti in iznajdljivosti nad povprečjem srednje Evrope. Ob vsem nagajanju, krajah, izgubljanju časa, togosti in zaplankanosti vzvodov vseh vej t. i. gledališke oblasti pa ima Slovenija realno še vedno nadpovprečne rezultate. To je fenomen v svetovnem merilu. Zaslug za gospodarsko uspešno državo nimata politika in njen državni aparat, ampak ljudje, ki delajo šestnajst ur na dan. Kot mravljice. In so (še) tiho.
Ni bolj bedne karikature, kot je ustvarjalec, ki brezkompromisno podpira aktualno oblast, ki ga ima ujetega na plači.
Če prav razumem, se v ozadju tega, kar pravite, da se dogaja na področju ustvarjanja, skriva kapital, pravzaprav interes, ki ga diktira kapital. Kako je videti hobotnica na tem področju?
Videti je levo levo in živi desno. Jasno je, da pri nas praviloma vodi igro leva politična opcija. Tudi če je na oblasti desna opcija, je pravzaprav leva, ki le igra desno. Mislim, da gre na obeh političnih polih v Sloveniji v resnici za potomce nekdanjega političnega kadra, ki pa je levo levi. V skladu s sposobnostmi naslednikov sistema, ki je prišel na oblast z revolucijo, s krajo, podiranjem mostov, zažiganjem jam, likvidacijami uspešnejših od sebe, imamo torej sistem, kjer dobivajo potomci nekdanjih oblastnikov manjše ali večje koncesijske posle. Če je potomec zelo neroden, dobi koncesijo za upravljanje javnih stranišč, če pa je le malo pri sebi, so njegove možnosti neomejene. Tako je z »našimi«. Če nisi naš, tudi z vrhunsko sposobnostjo in znanjem ne boš splezal daleč. In tu je težava. Dolgoletna negativna selekcija daje vse slabše rezultate in vodi v razkroj družbe in države.
Včasih je javno mnenje diktirala in nadzorovala partija. Danes to počne kapital.
Ko prebiram o dogajanju na kulturni sceni, se ne morem izogniti občutku, da je v sistemsko podprti kulturi pravzaprav vse v najlepšem redu – dokler seveda »mi«, in ne kdo drug, zasedamo položaje in si »mi«, in ne kdo drug, delimo denar in »mi«, in ne kdo drug, odločamo o tem, kaj so osrednja, razvojna, tendenciozna in še katera pomembna vprašanja. Bi se strinjali?
V ozadju gre za že omenjeno selekcijo. Tudi v kulturi, kjer se razdeli kar več milijonov evrov na leto. Praviloma jih pobaše nekakšna kulturna avantgarda. Naši. In tu je težava. Naše žal druži skupni imenovalec nesposobnosti izpeljave projektov. Gre namreč za ljudi, ki imajo tisoč idej, a obenem resne težave z realizacijo. Izhajajo iz okolja, kjer se je živelo za tuj denar, ne pa ustvarjalo in gradilo, ampak zgolj miniralo, streljalo, kradlo in na tujih žuljih bajno živelo. In kaj lahko potem pričakuješ od takšnega potomca? Ne zanima ga izdelek, ne zanima ga užitek ob delovnem procesu. Nič od tega nima v krvi.
Najbrž drži, da je avdiovizualna dejavnost pomemben del kulture. A se dozdeva, da je o problemih nesposobna govoriti. Kaj menite?
Pri nas najvišji državni uradniki ne razumejo soodvisnosti med kulturo in državnostjo. Povprečni ljudje vidijo kulturo kot nepotreben strošek. Prav. Imajo pravico. In včasih imajo celo prav. Ampak da minister ne razume te soodvisnosti, je skrb vzbujajoče. Mislim, da imamo kar več ministrov, ki ne razumejo smisla in namena vlaganja v kulturo, jezik. Ščitenja identitete. Kaj šele njene gradnje. Zato se o teh temah ne govori. Slovenija namenja 150 milijonov evrov zato, ker tako dela soseščina. V resnici pa bi z veseljem denar preusmerili kamor koli drugam, ker ne razumejo, čemu služi. Edino, za kar jim pride teh 150 milijonov prav, je korenček. In palica. S tem denarjem v pat poziciji in pod nadzorom držijo vse institucionalne kulturnike. In ti se oklepajo dojke za vsako ceno. In so tiho. Še več. Hvalijo oblast! To je realno in žalostno stanje v Sloveniji leta 2019.
Pred časom ste mi v enem od pogovorov omenili Churchilla in njegovo taktičnost. Namreč: ko je bilo Združeno kraljestvo med drugo svetovno vojno napadeno, se je odločil, da bo vsem ministrstvom zmanjšal proračun za ustrezno financiranje vojske. Ko so prišli do krčenja proračuna za kulturo, pa je vzrojil in zahteval povečanje. In so ga ministri gledali postrani. Pa je rekel: »Ja, za kaj pa se borimo?« Slovenskega Churchilla ni na obzorju, vzporednic pa je kar več, mar ne?
Državi, ki prodaja, razprodaja svoj jezik in kulturo, se piše zelo slabo. Ne vidi se, a je dejstvo, da je takšna država zavojevana. Brez tankov na ulicah. Naša oblast, žal, ne vidi nevidnega medijskega zavojevanja. Kdo naj torej v tej državi rešuje tako kompleksne in občutljive soodvisnostne sisteme? Narcis, bebec ali komedijant? Mi nimamo Churchillov.
Ustavno sodišče je te dni razveljavilo določbe zakona o medijih, ki določajo kvote slovenske glasbe, a le ko gre za zasebne radijske postaje.
milijonov za kulturo jim pride prav, da imajo korenček in palico.
Dobro, da britansko ustavno sodišče v drugi svetovni vojni ni ugotovilo, da Churchill s svojimi idejami grobo posega v svobodno odločitev Britancev in se odloča namesto njih. Morda so si pa Britanci želeli živeti v suženjstvu pod Nemci?
Nekoč ste bili glasbenik, v 90. letih ste presedlali med avdiovizualne ustvarjalce. Kot avtor, soavtor in producent ste sodelovali pri najuspešnejših televizijskih projektih, kot so Odklop, TV Dober dan, Big Father, Ena žlahtna štorija ... Zadnjih deset let ste aktivni na področju uveljavljanja pravic ustvarjalcev. Volje za bitko z mlini na veter vam ne zmanjka?
Na litostrojskem štrajku sem v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot petindvajsetletni mulec, podprl Franceta Tomšiča, ko je zinil tistih nekaj besed o koncu socializma, komunizma in na koncu koncev Jugoslavije. Ni bilo enostavno pred tri tisoč razjarjenimi delavci, samoupravljavci, komunisti ziniti »fuck off komunizem in Juga«. To je bila v tistih časih izjava za nekaj let zapora, likvidacijo, osamitev. Od mladih let se borim proti norosti rajajoče večine. Sem večni opozicijec z razlogom. In menim, da je to najvišja stopnja demokratične zrelosti. Sploh pa za nekoga, ki ustvarja in se ima za kreativca. Ni bolj bedne karikature, kot je ustvarjalec, ki brezkompromisno podpira aktualno oblast, ki ga ima ujetega na plači. Kulturnik bi moral vedno vse svoje sile usmerjati v iskanje napak aktualne oblasti. Mi pa imamo na državni dojki armado z mlekom oškropljenih dojenčkov, ki branijo dojko in ubijejo tistega, ki bi to dojenje do sivih las – ukinil. Zadeva je resna. Petdesetletni dojenček je nevarna zver. Za svoje mleko je sposoben ubijati. Tudi mater.
Na drugi strani pa pridni, slepi in nekritični potrošniki.
Mediji so naredili svoje. V tridesetih letih t. i. svobode jim je uspelo iz relativno pametne in budne nacije ustvariti kretene, ki letamo od trgovine do trgovine in nekritično šopingiramo do nezavesti. Ob večerih pa spremljamo resničnostni šov politike in poneumljajočih oddaj. In novih namigov za šoping. Včasih je javno mnenje diktirala in nadzorovala partija. Danes to počne kapital. Ampak veliko večino denarja imajo v rokah že prej omenjeni potomci. Se pravi, da vse skupaj vodi ista srenja. Le okvir je drugi. Demokratičen. Ha, ha …
Dodobra ste vpeti v pripravo nove domače kriminalne serije z naslovom V imenu ljudstva. Slišati je, da zelo verodostojno odslikava prepredenost Slovenije s korupcijo.
Vsebino smo razpeli na prevarah v sodstvu, inšpekcijskih službah, medijih, svetu tajkunov, v resnici pa je to zgodba o ljudeh, ki so zelo različni. Isto stvar različno dojemajo. Različno mislijo in vidijo. In ko se znajdejo v isti sobi, v isti situaciji, reagirajo. Nadaljevanka bo, tako kot vsi Mangartovi izdelki, domača in domačna. In brez težav bi podobno zgodbo lahko napisali tudi za prevare in manipulacije v kmetijstvu, šolstvu, politiki, gradnji cest in železnic, oddajanju koncesij za kar koli in seveda o avtorskih pravicah. Vsa ta področja bi potrebovala svojo nadaljevanko. In za vsako od naštetih bi morali državljani na državna vrata pribiti apel. Ki pa ga seveda, enako kot našega, avtorskega, nihče ne bi resno vzel.
Precej črnogleda napoved prihodnosti.
Črnogled sem, a vseeno upam, da bomo nekoč prestopili v krog narodov in držav, ki razumejo Churchillovo potezo iz druge svetovne vojne. Ko država razume tovrstno strategijo, začne ceniti svoje ljudi. Dobre delavce, ozaveščene kmete, predane zdravnike, poklicane šolnike, poštene državne uradnike in seveda inovatorje, avtorje in kulturnike, ki s svojim delom ustvarjajo visoko dodano vrednost in utrjujejo kulturno identiteto, ki je temelj državnosti.
