30 LET
Tri desetletja zlate kasete Čukov
Jože Potrebuješ je danes še edini izvirni član skupine, ki je postala ansambel.
Odpri galerijo
Ko je skupina Čuki začela svojo pot, so bili njeni člani polni zamisli. To, da so začeli leta 1989, ustanovna člana pa sta bila Jože Potrebuješ in Marko Vozelj, ki sta se spoznala pri vojakih, je že legenda, poleg njiju pa sta bila v skupini še Vinko Cankar in Marjan Malovrh.
Jože Potrebuješ je danes še edini izvirni član skupine, ki je postala ansambel. Po 29 letih je baskitarist Miha Novak zamenjal Vinka Cankarja, ki se je 2017. odločil, da gre v pokoj. Ansambel danes dopolnjujeta še pevec Jernej Tozon, ki je pred desetimi leti nadomestil Marka Vozlja, ter klaviaturist in harmonikar Matjaž Končan, ki je pred dvema desetletjema in še kakšnim letom več zamenjal Marjana Malovrha.
Leta 1990, pred tridesetimi leti pač, so izdali svojo prvo kaseto. Ha, cedejev ali kakorkoli se jim že reče takrat še ni bilo, nadeli pa so ji naslov Na licu bela solza. In kaseto so prodali v zlati nakladi, tako kot leto pozneje Rdečo mašno.
Kaj takega v naši podalpski deželici skoraj ni več mogoče.
Zlata naklada nekoč in nikdar večZlata naklada nekoč in nikdar več
Kdo so bili (in bodo zagotovo ostali še ohoho časa v slovenskem glasbenem založništvu) prodajni favoriti? »V prvi vrsti Marijan Smode. Prepoved skladbe Jožica na nacionalnem radiu je bila odlična neplačana reklama in prodaja naslova je poskočila v nebo. Še dandanes je rekordna (127.000 izvodov) in glede na trende ne verjamem, da jo bo kdo presegel, vsaj v našem času ne, če se ne zgodi kak odločilen ali nepričakovan zasuk. Velike naklade so dosegli tudi projekti Andreja Šifrerja. V petdesetih letih smo pri ZKP izdali več kot 1400 programov, v zlatih časih več kot sto na leto. S tem v zvezi smo vsako leto organizirali podelitev zlatih kaset, kakor smo poimenovali slavnostno prireditev. Šlo je za televizijsko oddajo v studiu ali na terenu (Portorož), kamor smo povabili naše izvajalce in goste, med katerimi je bil nekoč tudi Richard Clayderman s svojo znamenito Balado za Adelino. Lestvica je bila sledeča: 25.000 prodanih izvodov je pomenilo srebrno kaseto, 50.000 zlato in 75.000 platinasto … Te številke so danes seveda nedosegljive v našem prostoru,« pravi nekdanji šef Založbe kaset in plošč RTV SLO Ivo Umek.
Kdo so bili (in bodo zagotovo ostali še ohoho časa v slovenskem glasbenem založništvu) prodajni favoriti? »V prvi vrsti Marijan Smode. Prepoved skladbe Jožica na nacionalnem radiu je bila odlična neplačana reklama in prodaja naslova je poskočila v nebo. Še dandanes je rekordna (127.000 izvodov) in glede na trende ne verjamem, da jo bo kdo presegel, vsaj v našem času ne, če se ne zgodi kak odločilen ali nepričakovan zasuk. Velike naklade so dosegli tudi projekti Andreja Šifrerja. V petdesetih letih smo pri ZKP izdali več kot 1400 programov, v zlatih časih več kot sto na leto. S tem v zvezi smo vsako leto organizirali podelitev zlatih kaset, kakor smo poimenovali slavnostno prireditev. Šlo je za televizijsko oddajo v studiu ali na terenu (Portorož), kamor smo povabili naše izvajalce in goste, med katerimi je bil nekoč tudi Richard Clayderman s svojo znamenito Balado za Adelino. Lestvica je bila sledeča: 25.000 prodanih izvodov je pomenilo srebrno kaseto, 50.000 zlato in 75.000 platinasto … Te številke so danes seveda nedosegljive v našem prostoru,« pravi nekdanji šef Založbe kaset in plošč RTV SLO Ivo Umek.
Jože Potrebuješ je danes še edini izvirni član skupine, ki je postala ansambel. Po 29 letih je baskitarist Miha Novak zamenjal Vinka Cankarja, ki se je 2017. odločil, da gre v pokoj. Ansambel danes dopolnjujeta še pevec Jernej Tozon, ki je pred desetimi leti nadomestil Marka Vozlja, ter klaviaturist in harmonikar Matjaž Končan, ki je pred dvema desetletjema in še kakšnim letom več zamenjal Marjana Malovrha.
In minilo je 30 let
Leta 1990, pred tridesetimi leti pač, so izdali svojo prvo kaseto. Ha, cedejev ali kakorkoli se jim že reče takrat še ni bilo, nadeli pa so ji naslov Na licu bela solza. In kaseto so prodali v zlati nakladi, tako kot leto pozneje Rdečo mašno.
Kaj takega v naši podalpski deželici skoraj ni več mogoče.