Tri prezgodnje smrti še bolijo

Nekaj dni pred zaprtjem gledališča sva se dobili v njeni pisarni, ki že od daleč izžareva njeno umetniško dušo – v njej najdemo od številnih slik do unikatnih spominkov. Nove razmere, ki jih je ustvaril covid-19, ji nikakor niso po godu, tako kot nikomur izmed nas. »Nove stvarnosti se ne bomo nikdar navadili. Omejuje nas v tistem, kar je najlepše, to je v družabnosti. Poslovno pa nas seveda omejuje tudi v naši dejavnosti. Zadnje mesece smo smeli igrati pred zgolj četrtino običajnega občinstva, trenutno smo zaprti. Katastrofa. Kot seveda še marsikje drugje.« Novo sezono v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) so poimenovali Zamujene priložnosti, a preden se pogovoriva o gledališču, jo povprašam po njenih zamujenih priložnostih.

»Hm. Nikoli se na primer nisem zares dobro naučila standardnih plesov. Ko gledam mojstre na parketu, ritmi kar poljejo po meni, fiksno idejo imam, da bi vse to lahko tudi jaz, a seveda pojma nimam,« se nasmeji. »So pa tudi resne in celo žalostne zamujene priložnosti. Morda bi kateri od staršev lahko bil še živ, če bi pravočasno tekel k zdravniku.«
 

Pogreša umorjenega Gašperja Tiča

Ko se namestiva vsaka na svoj konec mize, se ozreva na začetek sezone, v katero so vstopili s premiero psihološkega trilerja Trije milijoni minut v njeni režiji. Odkar je direktorica, jo redko vidimo v režiserskih vodah. »Če imam občutek, da je dolga vrsta na delo čakajočih, sebe doziram v skladu s tem, da nekdo drug ta angažma bolj potrebuje. Na vrsto pridem na dve do tri sezone, kar se še spodobi in ni problematično. S tem seveda mojstrim tisti del svojega znanja, za katero sem se pravzaprav šolala.

Najbolj od vsega me v prvotni poklic vleče hrepenenje po igralcih.«
Ob pisalni mizi ima fotografijo umorjenega igralca Gašperja Tiča, in ko jo spomnim nanj, mi s cmokom v grlu pove: »Gašper je bil eden mojih najboljših prijateljev ... Neznansko ga pogrešam, vsak dan, vsako minuto ... Vsi v MGL ga pogrešamo. Tudi profesionalno. Lani je umrl še kolega Milan Štefe. In pred 12 leti Slavko Cerjak. Z vsemi temi prezgodnjimi odhodi je v moškem delu ansambla zazevala razpoka, ki je ni mogoče kar čez noč premostiti.« Pripomnim, da lahko sicer v njihovi gledališki zasedbi opazimo zelo veliko mladih igralcev. »Ko sem prišla v MGL, je bil to najstarejši igralski ansambel. Potem je sledilo veliko upokojitev. Imela sem priložnost in veselje, da sem ga kadrovsko dograjevala. Močno konstitucijo igralskega korpusa MGL štejem med svoje največje delovne zmage. To je sijajna ekipa, kot ste povedali, zelo mlada. In temu primerno zmogljiva, delovno potentna.«

Številni igralci iz MGL so priljubljeni in prepoznavni tudi po svojem delu zunaj gledališča. O tem Barbara pravi, da imajo dogovor, ki se ga vsi držijo. »Kadar kdo dobi ponudbo zunaj hiše, bodisi da je to snemanje ali nastop v kateri drugi gledališki kombinaciji, se najprej dogovorimo, da to ne bo oviralo dela v matični hiši. Naši igralci vzporedno popularnost dosegajo na račun velike utrujenosti oziroma z dodatnim delom v prostem času. Ostaniva recimo pri kameri, ki naredi človeka najširše popularnega ... V vseh slovenskih teatrih so igralci, ki znajo zelo dobro igrati tudi pred kamero, in bi bilo škoda, če tega ne bi počeli. Meni kot soodgovorni so seveda ljubši izleti v umetniško zahtevne projekte in manj ljubi izleti v grobo komercialne. Vsakemu povem, kaj si mislim, a odloča se igralec sam. Gre tudi za to, kaj in koliko kdo pričakuje od svoje kariere. Na vsak način pa: verjamem, da iz svobode in demokracije pridejo najlepši skupni rezultati. Represija ni še nikoli obrodila sadov. Vsaj ne takih, ki bi bili na dolgi rok kaj vredni.«
 

Mož je tudi konkurenca

Na čelu SNG Drama, največjega slovenskega gledališča, je njen mož Igor Samobor, zato me zanima, ali je med njima kaj tekmovalnosti. »Ko se je Igor odločil in sprejel povabilo, me je to precej motilo. Nekako nisem našla logike, predvsem pa sem ga seveda zelo pogrešala kot igralca. Zdelo se mi je škoda takega umetnika. Po šestih letih na čelu Drame se mi še vedno zdi, da se z ravnateljevanjem izčrpava v svojo škodo. Zaprl se je pred gledalci, namesto da bi se delil kot dober igralec. To je pač moje mnenje. Mislim, da ga odri in predstave in publika pogrešajo veliko bolj, kot bi ga pisarna,« pove odločno, potem pa odgovori na moje vprašanje.


»Komaj smo zlezli iz finančne krize, imamo zdaj koronakrizo in vsak od naju ima res ogromno svojega dela. Prepleteva se le, kadar eden ali drugi potrebuje tolažbo ali nasvet. Drugače pa o službi ne govoriva veliko.« Vsekakor poudari, da je prihodnost povezana s kulturo. »V času koronavirusa je zelo veliko evropskih dežel povečalo sredstva za kulturo. Celo nekateri od tistih, ki so prej kulturi odrekali primat, so se zavedli, da ta ne bo preživela, če v času koronablokade ne bo dobila interventne pomoči. Najbrž smo se množično zavedli, da v določenem trenutku, kot je koronavirus, obstanemo z izdelki umetnikov, takšnih ali drugačnih. Kaj delamo v času karantene, kadar ne jemo, spimo in ne počnemo nekaj mehanskega? Poslušamo glasbo, gledamo filme, beremo knjige itd. Torej konzumiramo stvari, ki so jih ustvarili umetniki.«

Ko se pogovarjava o naši novi realnosti z maskami, pa me opozori na svojevrsten paradoks. »Igralci naj bi po doktrini nosili maske, zdaj pa so edini, ki jih nimajo. Gledajo jih ljudje, ki nosijo maske ... Stvari se čudno obračajo,« se nasmehne.